Kolumna Mateja Fišerja: Kompetence

Pred dnevi sem naletel na okroglo mizo, na kateri so nastopali Lino Červar, Kasim Kamenica in Veselin Vujović. Prva dva legendarna rokometna trenerja, ki počasi zaključujeta trenersko kariero, Vujović pa eden najboljših rokometašev slovite Metaloplastike in danes prav tako trener. Pogovor je tekel o prihodnosti rokometa. Moštvene igre so od nekdaj del izobraževalnega sistema, pa ne zgolj zaradi tega, da bi se otroci naučili tehnik in pravil teh športov, ampak tudi in predvsem zaradi tega, da na praktičnem primeru in lastni koži osvojijo logiko igranja v skupini. Ta znanja pridejo prav kasneje v realnem življenju in pri delu, ko bodo postali del nekega drugega moštva, ki bo moralo reševati vsakdanje težave. Moštvo je pač moštvo v dobrem in slabem. Moram priznati, da je bila debata na zelo visoki ravni, in videlo se je, da prisotni trenerji vedo, o čem govorijo. In govorili so o konkretnih stvareh. Predvsem so se strinjali, da je rokomet v zadnjih letih izgubil atraktivnost, ker ne sledi razvoju in izzivom sodobnega časa. Danes potrebuješ inteligentnega igralca, ki sprejema hitre odločitve. Vendar kot omeni Červar, pametnega igralca skozi proces treninga ne ustvariš z zastarelimi dva na dva podajami in tekom od enega do drugega konca igrišča, ampak z inteligentnimi vajami, ki zahtevajo ustvarjalnost in predvsem zmožnost prilagajanja aktualnim situacijam, ki se v danem trenutku na igrišču zgodijo. Stari način treninga podajanja dva na dva pač naredi rutinskega in butastega igralca. Skratka, debata je bila res zanimiva, predvsem pa se je pokazalo, da gre za trenerje z velikim znanjem, ki so zelo kompetentni. Svoje delo jemljejo izjemno resno in nenehno iščejo izboljšave, ki jih ohranjajo na vrhu. Prav kompetenca je tista magična beseda, ki v veliko primerih razlikuje najboljše od povprečnih. To velja za vsa področja. Če si čevljar, se od tebe pričakuje, da znaš narediti in popraviti čevlje, nisi pa najboljši za sestavljanje pogodbe. Tako se tudi od ministrstva za pravosodje najprej pričakuje, da zna sestaviti kakšno pogodbo, in ta kompetenca je tista, ki naj bi jih odlikovala bolj kot kogar koli drugega. To je prvo. Popolnoma nekaj drugega pa je, ali se od ljudi na pravosodnem ministrstvu pričakuje, da znajo kupiti staro hišo in iz nje narediti sodobno sodno palačo. Pred kratkim preminuli arhitekt Stanko Kristl je mesece preživel bolnišnici in študiral procese, ki se tam odvijajo, da je nato zasnoval UKC, kot je danes. Mogoče je kompetenca za nakup stare hiše in sprememba le-te v sodno palačo več kot zgolj barvanje stare garaže. In zaradi tega danes na to temo gledamo kot na slabo tekmo, lahko bi rekli tekmo z znanim končnim rezultatom, kar pa nikoli ni preveč zanimivo. V oči bije, kako hitro se odrečemo igralcem, na katere smo še pred nekaj tedni stavili, da so najboljši, vidimo podaje dva na dva in predvsem ne preveč inteligentne poteze na igrišču. V rokometu je moštvo moštvo, tako v dobrem kot v slabem, in ni malo primerov, da je prav moštvo v zadnjih trenutkih preobrnilo rezultat. Kot pravi Lino Červar, je glavni trener tisti, ki edini ve, kako bo sestavil moštvo, da bo v danih razmerah na igrišču najbolje delovalo. V dobrem in slabem. Še sreča, da smo v rokometu uspešni.