Za vlogo je hodil po kamnih

Matt Damon, čigar filmi so v kinoblagajne skupno navrgli več kot tri milijarde evrov, se je več kot upravičeno znašel na seznamu zvezd, s katerimi studii največ zaslužijo. Dovolj je namreč že njegovo ime, da ljudje trumoma derejo v kinodvorane.

Toda nima le prikupnega nasmeha, ki gledalce privlači kot magnet, ob izjemni komercialni uspešnosti je Damon tudi eden bolj nadarjenih igralcev svoje generacije, kar lahko podkrepi z najvišjimi nagradami kritiške srenje, tudi zaradi tega pa je imel privilegij sodelovati z najodličnejšimi režiserji sedanjega časa.

Filmsko čarovnijo je ustvarjal že pod režijsko taktirko Martina Scorseseja, Stevena Spielberga in Francisa Forda Coppole, ki tako od sebe kot od svojih igralcev zahtevajo največ in le najboljše. Pri tem pa, če menijo, da je tako najboljše, sežejo tudi po precej nenavadnih strategijah. Sploh Coppola slovi kot filmar, ki mu noben prijem ni preveč čudaški, da iz igralcev le izvleče največ. To lahko iz lastne izkušnje potrdi tudi Damon.
 

Filmarjeva stiska

Prvih nekaj let po svojem prvencu leta 1988 je Matt igral v stranskih vlogah, a mu je priložnost glavne vloge nato sredi 90. let v filmu Mojster za dež dal Coppola, ki je s to potezo pomagal zagnati Damonovo kariero. Za ta preboj pa je bil tedaj še precej zeleni igralec pripravljen hoditi skoraj po žerjavici. Ali, v tem primeru, po kamenju. V enem izmed prizorov je moral prepričljivo odigrati, da je njegovemu liku nadvse neprijetno, četudi poskuša to skriti za fasado sproščenosti. Dvoje nasprotujočih in izključujočih si čustev torej. »V tem prizoru mi je moralo biti nadvse neprijetno. Šel sem na sestanek in prikorakal v veliko konferenčno sobo, kjer je za velikansko mizo sedelo 15 velepomembnih odvetnikov. Na čelu pa najpomembnejši, ki ga je igral Jon Voight.

Sami odlični in vplivni možje, ki jih vodi najodličnejši in najvplivnejši,« je hollywoodski težkokategornik zaplaval v spomine. Da bi bila njegova igra čim bolj pristna, občutja neugodja resnična in ne zgolj zaigrana, pa si je po Coppolovih navodilih moral v čevlje dati kamne. »Francis mi je v čevlje dal kamne in naročil, naj poskušam hoditi čim bolj normalno, kot da me ne bi vse žulilo in bolelo. Moj napotek je namreč bil, da mi je grozno neprijetno, a se moram pretvarjati, da sem sproščen, saj ne želim vplivnim odvetnikom dati vedeti, da me je groza.«


Damonu so bile tiste minute verjetno neprijetne, a to verjetno ni bilo nič v primerjavi s tem, kako se je Coppola, sicer prejemnik kar petih oskarjev, počutil ves čas snemanja vsakega svojega filma. »Biti na snemanju je, kot bi tekel po železniških tirih, za tabo pa vlak, za katerega veš, da je hitrejši od tebe,« je pritiske in stres svojega dela poskušal ubesediti sloviti filmar. »Paziti moraš na kup stvari, da se vse poklopi. Skoraj nemogoče. Kot bi želel v steklenico ujeti strelo! Seveda so režiserji, kar nekaj jih poznam, ki so precej bolj sproščeni. Če jim ta dan ne uspe, jim bo pač naslednji ali še naslednji.« A Coppola takega odnosa ni znal prisvojiti, tudi, ker je vedel, kolikšne vsote denarja vsaka minuta zamude potegne za sabo.