Medicinska sestra zaljubljena v kitaro (Suzy)
Čeprav je Nina Cukjati članica ansambla Galop Zasavka, saj prihaja iz Zagorja ob Savi, nima rudarskih, pač pa glasbene korenine. Njen oče Drago je ustanovil ansambel Ajda, ki je poznan po enem najlepših valčkov z naslovom Deklica, ki se je zasidral v srca številnih ljubiteljev narodnozabavne glasbe. »Oba dedka sta bila muzikanta, eden je igral v godbi, drugi v ansamblu, katerega imena žal ne vem, a vem, da je sodeloval z ansamblom Rudija Bardorferja. V resnici sta se oče in mama prav tako ukvarjala z glasbo.«
Pred 12 leti je dobila vabilo na avdicijo pri Die Oberkrainer Polka Mädels/Kvintet slovenskih deklet. »Na srečo sem bila izbrana, v družbi deklet, s katerimi smo bile zelo povezane, sem igrala šest let. Večinoma po Avstriji, Nemčiji, Italiji, Švici, na Nizozemskem, Hrvaškem … Bilo je zelo naporno, pestro, a hkrati zanimivo. Zagotovo je bilo to najlepše obdobje mojega življenja do sedaj, na katerega sem vedno bolj ponosna,« nam pove.
V kitaro je zaljubljena, odkar ve zase, čeprav jo je dolgo občudovala zgolj od daleč. »V glasbeno šolo nisem hotela, zato je minilo veliko časa, preden sem kitaro končno dobila v roke. Igrati sem se jo učila, tako da sem poskušala posnemati kitariste s posnetkov. Še danes se čudim, da se ni nihče pritoževal nad groznim zvenom, saj sem kitaro igrala vsak dan do večera,« nam v smehu prizna, da je popoln samouk.
»Kitara je moj svet in zdravnik, ooleg psičke Bele in seveda družine in prijateljev, ki me obkrožajo. Najraje sem v družbi kitare, danes jo imam mnogokrat v naročju po šest ur na dan, saj se moram še veliko naučiti,« nam zaupa.
Nekoč je poslušala vse od rapa do rocka in besedila pisala kot po tekočem traku. »Narodnozabavna glasba me je res spremljala od mladih nog, a me je začela zares zanimati, šele ko sem začela igrati kitaro. Sram me je priznati, da sem po avdiciji, ko sem bila sprejeta v kvintet, celo jokala, ker so mi šle kvintetovske skladbe takrat tako zelo na živce,« se spominja medicinska sestra, zaposlena v zdravstvu. Zdaj je tako Kumske punce kot Kvintet slovenskih deklet napisala že nekaj besedil. »Ni jih bilo veliko, a jih je kar nekaj na zalogi. Morda pa kdaj pobrišem prah z njih in po dolgem času ustvarim kaj novega,« pravi.
In kako je pristala v ansamblu Galop? »Poklical me je pevec Matej Omovšek in me povabil k sodelovanju. Zaradi operacije rame so me morali več mesecev čakati. Vedno jim bom hvaležna za to, da so bili potrpežljivi in me počakali. Zdaj smo skupaj slabi dve leti. Sicer imam v ansamblu soimenjakinjo Nino Kregar: sva dve Nini ob treh fantih. In imamo se fino,« pove kitaristka, ki ne razmišlja, kje in kaj bo čez nekaj let. Pravi, da jo je življenje že velikokrat presenetilo in obrnilo kaj po svoje. Zato pogovor sklene z mislijo: »Ni pomembno, kje smo, ampak da smo lahko to, kar smo, da življenje živimo in da glasba nikoli ne utihne.«
