Edini je vodil Muro, Beltince in Nafto

»Ravno včeraj smo imeli pomemben sestanek na Nogometni zvezi Slovenije, urediti smo morali zaostale administrativne zadeve, povezane z Zvezo nogometnih trenerjev Slovenije, kjer sem predsednik sveta zaslužnih trenerjev.

Še sem aktiven, med drugim vodim projekt izobraževanja perspektivnih trenerjev; zanje izberemo mentorje med svojimi izkušenimi člani. Dela ne manjka,« je po uvodnem pozdravu 78-letni, a večno mladosten Vojislav Simeunović nemudoma podal delovno poročilo.
 

Beograd–Maribor

S svojo pozitivno energijo in delovno vnemo priljubljeni Simke osvaja slovensko nogometno sceno od leta 1965, ko je prišel v Maribor iz beograjskega Partizana. V prvem moštvu črno-belih je sicer odigral nekaj tekem, toda po nogometno uveljavitev je moral na sever, potem ko je končal fakulteto za elektrotehniko.

Upošteval je nasvet legendarnega branilca Partizana, nizozemskega Ajaxa in jugoslovanske reprezentance Veliborja Vasovića in tega ni nikoli obžaloval. »Osem let prej sem bil kot dijak na strokovni ekskurziji v mariborskih podjetjih. Mesto in ljudi sem takoj vzljubil, že tedaj sem se odlično počutil pod Pohorjem, zato je bila odločitev za Maribor povsem logična,« pojasni Simke, ki je v vijoličnem dresu odigral 188 tekem, tudi vseh pet sezon v 1. jugoslovanski ligi.

»Leta 1967 smo se uvrstili v 1. zvezno ligo brez poraza. Pa da ne boste mislili, da je bila skromna konkurenca. Kje pa ... Sloboda Tuzla, Čelik Zenica, Osijek in še kdo so ciljali na prvo ligo. Imeli smo odlično zasedbo, ob meni so bili še Vabič, Bolfek, Grubišić, Klančnik, Marković, Sizgoreo, Arnejčič, Prosen, Krajnc in Binkovski. Žal je imel Maribor stalne težave z denarjem, a se nismo mogli pritoževati nad plačami. Igralci smo bili spoštovani, živeli smo kot gospodje,« priznava brezkompromisni branilec.
 

Takoj trener, ne pomočnik

Maribor je leta 1972 izpadel iz elitne druščine, Simeunović je jeseni za kratko obdobje postal tehnični vodja prvega moštva, ki ga je vodil priznani hrvaški strateg Ivan Đalma Marković. Trenersko kariero je začel v mladinski selekciji, ki jo je v dveh sezonah iz povprečja popeljal do naslova slovenskega prvaka. Leta 1976 je prišla na vrsto članska ekipa. »Postal sem trener prvega moštva, moj šef pa je bil Predrag Đekić. V bistvu sem bil njegov pomočnik, toda nisem hotel sprejeti tega naziva, saj sem hotel v očeh igralcev začeti kot trener, ne pa kot pomočnik,« je posebne prijeme napovedal domiselni Simke.

Že po dveh mesecih je samostojno vodil ekipo s praktično samimi nekdanjimi soigralci. Kljub velikemu trudu niso dočakali vrnitve v 1. jugoslovansko ligo; nekaj zaradi finančnih težav, pa tudi zaradi nenaklonjenosti beograjskega vodstva do dveh slovenskih prvoligašev. Na klopi ljubljenega kluba je v prvem mandatu zdržal do konca leta 1979, do osamosvojitve Slovenije pa je na trenerski stolček vijoličnih sedel še dvakrat po tri sezone, vmes je običajno delal z mladimi upi. Velja omeniti, da je bil Simeunović v začetnem rodu sodobnega izobraževanja nogometnih trenerjev.

»Trenersko izobrazbo sem pridobil pri dr. Branku Elsnerju na fakulteti za šport. Šolanje je trajalo dve leti, z mano so bili tudi nekdanji asi Olimpije Vladan Mladenović, Mahmut Kapidžić in Dimitrije Srbu,« se spominja oče odličnega vratarja Marka, ki je pustil močan pečat pri Olimpiji, Mariboru in v dresu slovenske reprezentance, pred tem (1991) bil tretji čuvaj mreže evropskega prvaka Crvene zvezde.
 

Reševanje vijoličnih

Izkušenemu strategu Vojislavu trenerskih izzivov ni manjkalo niti v samostojni Sloveniji. Praviloma so ga poklicali, ko so zašli v slepo ulico. S svojimi motivacijskimi prijemi in energičnim vodenjem jih je spravil na pravo pot, postal je nekakšen dobri duh slovenskega nogometa. »Bil sem strog, sploh na začetku, a menim, da sem bil vselej pravičen. Lahko se pohvalim, da sem kot edini vodil vse tri prekmurske prvoligaše: Muro, Beltince in Nafto. Delal sem še v velenjskem Rudarju, Šmartno ob Paki sem iz druge lige pripeljal v prvo, z Jocem Pečečnikom in Tonetom Hrovatičem sem sodeloval v Interblocku. Moram poudariti, da so me povsod sprejeli fantastično, z vsemi sem ohranil dobre odnose. To pove vse in šteje največ,« ponosno ugotavlja Simeunović, ki je v zadnji trenerski misiji reševal močno zadolženi in tekmovalno izgubljeni Maribor v končnici sezone 2004/05.

»Prošnje direktorja Alojza Friclja nisem mogel zavrniti, srce mi ni dopustilo tega. Moštvo je padlo v ligo za obstanek, igralci so grozili s stavko. Po mojem prihodu smo dobili devet od desetih tekem ter na koncu lovili celo uvrstitev v evropsko tekmovanje. Veste, kaj me je najbolj razveselilo? Ko je še leta pozneje Kliton Bozgo v intervjujih ponavljal: 'Takrat smo imeli veliko srečo, da je prišel Simke ...',« razkriva nogometni gospod Vojislav Simeunović.