Zvezdnik svetovnega ultramaratona: Množični teki so kot skupinski seks

LJUBLJANA – Če ga ni načelo na desettisoče pretečenih kilometrov po Združenih državah Amerike, Avstraliji in Evropi, med njimi pa so bile tudi naravnost smrtonosne ultramaratonske preizkušnje glede na dolžino prog in nevzdržne vremenske razmere, kako naj bi ga potem zdelali drugi običajni problemi v 63 let dolgem življenju? Dušan Mravlje nas je na svojem domu v naselju Hudo pri Tržiču sprejel svež in nasmejan, potem ko je odtekel svojo obvezno zgodnjejutranjo porcijo. »Še vedno vsak dan tečem zase. Nisem kot večina športnikov, ki po karieri nehajo plavati ali teči ter se počasi redijo. Pretečem minimalno 15 kilometrov na dan, potem pa sem kot ptiček na veji. Veliko hodim v hribe, ves čas sem v gibanju. Če bi obstal, sploh ne bi več funkcioniral. Preprosto je zame tek nekakšna pozitivna droga. Če zjutraj ne grem na tek, sem zoprn. Sploh ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da ne bi tekel. To se lahko zgodi samo, če sem na poti. Sicer pa vselej zelo zgodaj vstanem in odtečem svoje,« pravi Mravlje, ki ne čuti nobenih posledic brutalne kariere ultramaratonca: »Glede na to, da imam za sabo 300.000 pretečenih kilometrov, nimam omembe vrednih težav. Morda se mi je malce sesedla hrbtenica, to pa ni nič posebnega. Glede na to, da so marsikateri vrhunski športniki pri 25 ali 30 letih že napol invalidi, lahko rečem, da nimam nobenih trajnih posledic.«

Osamosvojen v teku

Vsak tek ima svoj start. Mravlje je svoje ultramaratonsko življenje začel tako rekoč po domače. Potem ko je med služenjem vojaškega roka ugotovil, da je posebno vzdržljive sorte, in je pozneje tekmoval tudi na ljubljanskem teku trojk, kjer je tovariša pustil daleč zadaj in pritekel v cilj sam, je kariero začel kar na ultramaratonu v Švici. »To je bil moj prvi uradni tek, kjer sem tekmoval. Ni bil noben polmaraton ali maraton, ampak kar stokilometrski tek v Bielu. Pri Figovcu sem srečal Franca Kaučiča, ob srkanju piva je beseda dala besedo. Takrat se je ravno odpravljal v Biel, zato mi je namignil, da bi koga potreboval ob sebi na tako zahtevni preizkušnji. Po nekaj rundah sem že bil zagret, da pojdem z njim. Brez izkušenj in brez vsega sem šel in 100 kilometrov odtekel v 9 urah in 40 minutah,« se dobro spominja Mravlje, ki si je takoj po prihodu v cilj obljubil, da nikoli več v življenju ne gre na nobeno tekmo, saj ga je vse neznosno bolelo. Teden pozneje je bilo vse drugače. Čez dve leti, leta 1982, je že zmagal na maratonu v Radencih, hkrati pa je začel ultramaratonsko avanturo, ki je trajala dobra tri desetletja.

Iz kmečkih, kakor se pošali sam, 100-kilometrskih dirk po Avstriji in Italiji, ki so bile dostopne zaradi nizkih stroškov, je sčasoma postal specialist za še daljše razdalje, začeli so se prestižni nastopi na najbolj znanih in najnapornejših tekmah, od Sardinije, Špartartlonov v Grčiji do preizkušenj v Avstraliji in ZDA. Denarnih nagrad za zmage in druge visoke uvrstitve takrat niso poznali. »Če bi seštel vse denarne nagrade s tekem, jih ne bi bilo za 30.000 evrov. Edino konkretno denarno nagrado sem dobil za tek med Sydneyjem in Melbournom, šlo je za neprekinjen tek na 1000 kilometrov, ko sem dobil 20.000 dolarjev. Toda udeležba na tej dirki me je stala 40.000 dolarjev.«

Mravlje je bil sprva one-man band: tekač, trener, menedžer, organizator potovanj in vsega preostalega. Pozneje sta ga na podvigih z nadčloveškimi napori spremljala Frenk Jeršin in hčerka Neža. »Ko sem imel vse pripravljeno, sem rekel Frenku, da greva tja in tja, denarja imava toliko in toliko, videl boš svet, plačane boš imel vse stroške, zaslužil pa ne boš nič. Dokler nisem imel dirke pokrite, se nisem podal na pot,« je bil vselej natančen strojni inženir, ki je zaradi tekaške strasti ob osamosvojitvi Slovenije pustil službo direktorja tovarne Tesnil (»Osamosvojil sem se skupaj z državo,« pove v smehu), od leta 1995 pa do upokojitve pa je bil zaposlen na ministrstvu za obrambo. Zanimivo, da s sponzorji ni imel težav. »Za medije sem bil zanimiv, saj sem bil tudi komunikativen. Sponzorjem pa tudi moraš dati to, kar si obljubil. Tudi s tistimi, ki me potem niso več sponzorirali, sem ostal v dobrih odnosih. K sponzorjem sem vedno prišel s projektom, ne pa s prošnjo za denar na listu A4. Podrobno sem opisal projekt, navedel medijsko podporo in zato me nihče ni jemal kot samo tekača, ampak kot poslovnega partnerja. Prav vse projekte, ki sem se jih lotil, sem pokril.«

Poslušati svoje telo

Toliko o Mravljetu menedžerju. Kaj pa Mravlje tekač? »Moja tekaška filozofija ni enaka kot pri večini današnjih tekačev, ki preberejo določen program za trening in se ga strogo držijo. Če bi se poskusil držati vseh programov treninga pred Ljubljanskim maratonom, ki jih preberem v medijih, bi prej vprašal, kdo se zajebava z mano. Ali pa vse to o prehrani... Osnova je, da tekač posluša samega sebe in se na to odzove. Trenirati mora toliko, kot potrebuje, da preteče denimo maraton. Trening je samo osnova za dvig samozavesti. Tisti, ki so psihološko šibkejši, potrebujejo več treninga. Preden greš na start, moraš imeti v zavesti, da boš opravil s tekmo. To moraš čutiti, ne pa da ti nekdo vse napiše. Enako je s prehrano. Sam sem jedel to, kar mi je tisti dan ustrezalo. Če je to bila svinjska pečenka, sem pač jedel to. Nesmiselno je slediti receptom, ki ti ne ustrezajo, prisilno jesti samo zelenjavo, če to ni to. Seveda, če je nekdo vegetarijanec in mu to ustreza, naj bo tako. Toda ni treba avtomatsko prekiniti z nečim, kar ti ustreza, pa je nekdo zapisal, da ni zdravo, koristno. Če poznaš in poslušaš svoje telo, boš lahko vrhunski. Vsak tekač je poseben, ne more recept veljati za vse. Sam dam tekačem, ki me prosijo za nasvet, samo nekaj v razmislek, da ugotovi, kaj mu ustreza. Ne pišem programov za trening,« je pojasnil Mravlje, preden sva šla na psihološko plat teka. »Pri maratonu je razmerje med fiziko in glavo 50:50, pri daljših tekih pa je vloga psihe še večja. Ko pride vrhunsko pripravljeni tekač na ultramaraton prek Amerike, mu popolnoma pripravljeno telo ne pomaga nič, če z glavo ni vse v redu. Vseh 64 dni mora biti fokusiran na to, da bo pretekel 80 km. V trenutku, ko glava ne pošlje signala nogam, naj delajo, je konec. Na vseh tekmah, kjer sem odstopil, je razlog vselej tičal v psihi. Ko iščeš izgovor za odstop, daš signal, da te nekaj boli. Tega ne smeš dovoliti. Do tega je treba priti sam, z avtosugestijo. Sam sem si pred vsako težko tekmo do potankosti zamislil najbolj črn scenarij, kar je možno. Tako sem se pripravil na hude trenutke, na primer ko je kri brizgala izpod nohtov. Toda na to sem bil pripravljen, šel sem tudi čez to. Prag bolečine sem imel zelo visok. Edino pri bolečinah v mišicah sem vzel kakšno tableto, sicer pa je bolje, da bolečino čutiš, da jo nadziraš in morda med tekmo izničiš. Če jo blažiš, zakrivaš z zdravili, se lahko potem samo še dodatno poškoduješ,« je prepričan Mravlje.

Voda, izotonik in tanek podplat

Mravlje je bil tekaški samotar, sploh če pogledamo sodobne maratonske spektakle po svetu. »Množični maratoni so dobri, ker ljudi spodbudijo, da tečejo. To je super, saj je to za ljudi izziv. Toda sam sem proti tovrstnemu skupinskemu seksu. Množični maratoni so podobni, saj te ves čas nekdo s hrbta poriva in išče boljši položaj, pa v bistvu sploh ne veš, kdo je to,« je ob izbruhu smeha svoj pogled na sodobne tekaške seanse po vsem svetu razkrila ultramaratonska legenda, ki se je umaknila vrvežu. »Dovolj je bilo. Veste, težko si je predstavljati 35 let pritiska. Ena dirka je bila končana in že sem se pripravljal na novo. Vsak dan treningi in potem še organizacijski in finančni vidik. Ves čas sem bil v norem ritmu. Zato sem se ob upokojitvi umaknil. Lahko dam komu kakšen nasvet kot mentor, a se zavedam, da nihče ne bo hotel trenirati na takšen način, kot sem počel sam. Kdo pa bi hotel vsak dan preteči vsaj 25 kilometrov brez dneva počitka. Samo dan pred dirko sem malce jogiral, drugače pa ni bilo počitka,« je o svojih metodah povedal Mravlje, ki je tekaške izkušnje in filozofijo obširno popisal v knjigi Tek, moja norost.

Logično kritičen je tudi do tekaške obutve in različnih preparatov, ki jih rekreativni in profesionalni maratonci uživajo za boljše dosežke. »Osnovno pravilo za tek, pa če tečeš štiri, osem ali deset ur, je, da potrebuješ vodo in izotonični napitek, da dobiš vase minerale in vitamine, ki jih porabiš, torej da ne dehidriraš. Vse drugo je balast, pa mi lahko razlagajo ne vem kaj. Vsi ti geli so... mah, to je čista potrošniška histerija. Podobno je s supergami. Največ poškodb je bilo, ko so začeli proizvajati superge z ne-vem-kakšnimi blažilci. To je ljudi prisililo, da so začeli teči na peto, to pa se je sčasoma pokazalo prek kolkov na hrbtenici. Tudi jaz sem imel težave s tem. Zagovarjam uporabo tankega podplata, ki omogoča tek s prstov na stopalo, torej da vse amortiziraš. Ko sem se vrnil na stare copate, nisem imel nobenih zdravstvenih težav več. Proizvajalci so torej zavajali tekače z blaženjem,« se Mravlje strinja z mnogo tujimi strokovnjaki, ki so prišli do enakih ugotovitev. Ultramaratonska legenda bo tudi na bližnjem Ljubljanskem maratonu, kjer bo med drugim promoviral nov sendvič s svojim podpisom.