MARIBOR – Potem ko se ni uvrstila na lanske olimpijske igre v Riu de Janeiru, se je tekvondoistka Nuša Vujinović (z dekliškim priimkom Rajher) znašla na razpotju. »Po neuspešnih kvalifikacijah v Istanbulu sem bila izjemno razočarana. Ko sem se vrnila domov, sem svojim povedala, da nikoli več ne bom tekmovala,« je bila 183 cm visoka Mariborčanka, ki je pred poltretjim letom možu Mariu rodila sinčka Marina, že trdno odločena svoj kimono obesiti na klin. A nekaj ji kljub vsemu ni dalo miru. »Po enem mesecu sem se vseeno odpravila na trening, saj sem po tihem upala, da bomo za Rio prejeli posebno vabilo Mednarodnega olimpijskega komiteja. Večinoma sem vadila sama. Čeprav so bili treningi enako naporni kot prej, sem jih oddelala lažje, ker nisem več čutila pritiska. Tako sem spet začela uživati v tekvondu,« je razkrila Vujinovićeva, ki je doma še naprej govorila, da trenira le zase.
Ustrezajo ji pravila
»Seveda mi mož ni verjel, saj me predobro pozna. Vsake toliko sem ga povabila na trening, da bi mu pokazala, kako so mi pisana na kožo nova pravila, ki so se letos močno spremenila. Borba mora biti zdaj vseskozi aktivna, ni več držanja v klinču, saj sodniki kaznujejo vsako zavlačevanje. Spremenili so se oklepi, zaradi katerih še bolj do izraza prihaja moč udarca. Vse to mi zelo ustreza,« je iz Mujuja v Južni Koreji, kjer se je danes začelo 23. svetovno prvenstvo olimpijskega združenja WTF, naštela spremembe, zaradi katerih verjame, da pri 33 letih še ni rekla zadnje. Da se lahko bronasta z evropskega prvenstva leta 2010 v St. Peterburgu še vedno enakovredno kosa z najboljšimi tekvondoistkami, je dokazala z nedavnim prvim mestom na turnirju za svetovni pokal v Ciorescuju in tretjim v Innsbrucku. Če ji najbližji ne bi tako stali ob strani, bi seveda težko še vedno dosegala takšne uspehe. »Moram reči, da me res podpirajo, saj vidijo, da obožujem ta šport in da še vedno zmorem vsakodnevne treninge. Brez njihove podpore in razumevanja ne bi mogla usklajevati vseh obveznosti,« je priznala in opisala svoj običajni delovnik. Zjutraj odpelje Marina v vrtec ter se odpravi na trening. Ko se vrne domov, opravi gospodinjska dela, zatem odide po sina v vrtec in se igra z njim, dokler ne gre spat, nato pa se odpelje še na večerni trening.
Slaščičarni v Zagrebu
»Seveda je naporno, še posebno takrat, ko sem utrujena in nimam časa za predah, saj sin – jasno – zahteva mojo pozornost. Ampak sem se že navadila na življenje z manj počitka. Ko je bil Marin še dojenček, sem ga vozila s seboj na treninge in tudi na tekmovanja, zdaj pa ne več. Ne vem, ali bi razumel, zakaj se njegova mamica bori,« se je vprašala in po kratkem premisleku dodala, da zna Marin, ko ga povprašajo po starših, že povedati, da ati peče tortice (Nušin mož Mario ima dve slaščičarni v Zagrebu), mami pa hodi na trening. »Velikokrat se pošalim, da smo čisto navadna družina, samo da sva z možem malce zamenjala vlogi. Jaz se hodim borit, on pa skrbi za družinsko podjetje,« je pristavila v smehu in zaupala, da je Mario pred njenim odhodom v Korejo malo potarnal, češ da mu ni lahko pustiti žene tako daleč za toliko časa. »Kakor zna to vsaka žena, sem mu hitro dopovedala, da bi bilo pošteno, če bi se na tako velikem tekmovanju, kot je svetovno prvenstvo, borila tudi z njegovim priimkom. In kdo ve, mogoče pa še kaj osvojim,« je še dejala Vujinovićeva, še kot Rajherjeva udeleženka olimpijskih iger leta 2012 v Londonu, kjer je v četrtfinalu, torej na pragu kolajne, izgubila že dobljeno borbo. Prav ta boleči poraz jo – čeprav tega ne pove na glas – skoraj zagotovo tudi žene naprej. Ob družini, seveda.
Na SP šest Slovencev Ob Nuši Rajher Vujinović (nad 73 kg) se bodo od danes do 30. t. m. v Koreji pod slovensko zastavo v ženski konkurenci borile še Ana Petrušić (do 49 kg), Dunja Lemajić (do 67 kg) in Franka Anić (do 73 kg), med moškimi pa Jure Pantar (do 63 kg) in Ivan Trajković (do 87 kg). |