Objavljeno: 12.08.2017 09:10

MLADI ASI

FOTO: Močan teniški turnir bo prebudil Tivoli

Staršem svetuje, da otroka vpišejo pri petih, šestih letih.

LJUBLJANA – Nekdanji hokejski as Štefan Seme s somišljeniki bo konec avgusta v ljubljanskem Tivoliju organiziral močan veteranski teniški turnir. Tudi ali predvsem zato, da se Tivoli prebudi in opozori na problematiko športa v Ljubljani. Na turnirju bo med drugimi nastopila Maja Matevžič, ki pa se s svojo teniško šolo vsak dan sooča s športno realnostjo prestolnice. »Ljubljanski šport ni v krizi. Menim pa, da je precej projektov, a nekateri potem zaspijo. Včasih je bilo tako, da smo imeli tri velike klube, v katerih je bila zbrana masa otrok. Danes je konkurenca športov velika. Zato je uspeh tisto, kar dosegajo ti otroci,« Maja razmišlja o razmerah v ljubljanskem športu, hkrati pa opozarja na druge spremembe. »Otroci in vsa družba so danes drugačni. Težko jih je motivirati. Mi smo sami šli na trening, ki nam je bil zadosten motiv in cilj. Bili smo tudi bolj samoiniciativni, danes pa je tu precej drugih dejavnikov, ki ovirajo in odmikajo mlade od športa. Tenis je mentalno zahteven šport. Ko je otrokom prvič hudo ali neugodno, se često umaknejo. Malo je takih, ki bi šli sami skozi te zahtevne situacije, serije porazov ali nekaj več izmenjav žogic,« pove Matevžičeva in doda, da se precej otrok izgubi, ker si raje izberejo lažjo pot. »Zakaj bi se trudil, če grem lahko s prijatelji na bazen? Zato moramo biti trenerji še toliko bolj pedagogi, da jih drugače usmerimo in pripeljemo do cilja. Ko so otroci zrelejši, spoznajo, da brez truda ni nič,« poudari Maja. Staršem svetuje, da otroka v tenis vpišejo pri petih, šestih letih. Priporoča, da se prej ukvarja z različnimi igrami za krepitev motorike.

Začela pri devetih letih

»S tenisom sem se začela ukvarjati dokaj pozno, stara sem bila devet let. Sem pa bila zelo aktivna, saj smo bili z očetom in bratom ves čas na igrišču. Bila sem nadarjena, rada sem imela igre z žogo, vabili so me tudi v atletiko. Na koncu sem se odločila za tenis, tudi zavoljo tiste žogice in borbe samega sebe,« pove Maja o tem, kako je pristala v tenisu. Prve teniške korake je naredila v teniški šoli leta 1988/89, trenirati je začela v TK Olimpija. Leta 1996 je nastopila na znamenitem Orange Bowlu v kategoriji do 16 let in se po sedmih zaporednih zmagah iz kvalifikacij prebila v četrtfinale. Decembra istega leta je s slovensko reprezentanco (Tina Pisnik, Katarina Srebotnik) osvojila naslov svetovnih prvakinj v kategoriji do 16 let. Januarja 1997 je v Kostariki osvojila svoj prvi mladinski turnir 1. kategorije posamezno in v dvojicah. Istega leta je dosegla največji uspeh v mladinski konkurenci, ko je v dvojicah (s Katarino Srebotnik) zaigrala v finalu Roland Garrosa in Wimbledona. Leta 1998 je s slovensko reprezentanco še drugič osvojila naslov mladinskih svetovnih prvakinj, tokrat v kategoriji do 18. let. Leta 2000 je nastopila na svojih prvih turnirjih WTA in s tem začela profesionalno teniško kariero. Leto zatem je že prišla med prvih 100 na WTA-lestvici. Prišla je v 3, krog US Opna, naslednje leto pa je imela še boljše rezultate: četrtfinale v Dohi, Estorilu, Bahii in Moskvi, polfinale v Portu, prvo zmago na WTA-touru v Bratislavi, kjer je slavila tudi v dvojicah (z Nagyovo) in 3. kolo v Wimbledonu. S člansko reprezentanco je v Fed Cupu prišla v svetovno skupino. Leta 2003 je z odličnimi nastopi dosegla najvišjo uvrstitev v karieri, 38. mesto med posameznicami in 34. mesto med dvojicami. Žal so se med letom začele pojavljati težave s poškodbami, tako da je sezono končala na 58. mestu.

Sporna poškodba

V karieri bi dosegla več, a ji je to preprečila poškodba rame. Maja je po dveh operacijah na komolcu in rami, zaradi ponavljajočih se poškodb, na turnirju WTA v Portorožu septembra 2006 zaključila profesionalno teniško kariero. »Žal mi je, da se je tako končalo. Med 20. in 23. letom sem dosegla precej. Tudi zato danes zelo težko gledam tenis, ker vem, kaj vse me je še čakalo. Poškodba še danes ni povsem razjasnjena, čeprav sem pomoč in strokovno mnenje iskala tudi v tujini. A očitno imam ukleščen živec, ki se pri večjih naporih javi. Saj lahko igram uro ali dve, a to je za profesionalni tenis premalo,« se Maja ozre v preteklost. »Vrtela sem se v krogu. Športnik v takih situacijah pade v depresivno obdobje. Prej si tenisač, potem pa nič,« opiše občutja. Nastopila je še na olimpijskih igrah leta 2004 in prišla do prve slovenske zmage, potem pa se poslovila. Na srečo je razčistila pri sebi in se lotila trenerstva. Tudi s svojo šolo, ki danes šteje 70 otrok, ki vadijo pod njeno taktirko. V prihodnjih dveh letih bi rada našla lokacijo, kjer bi šola dobila domicil, ne pa da se seli, kot je primorana danes – poleti je na eni lokaciji, pozimi pa na drugi. 

Prvakinja med veterankami

Leta 2016 je prvič nastopila v veteranski konkurenci. Udeležila se je svetovnega veteranskega prvenstva za mlajše veterane v Umagu in osvojila naslov svetovne prvakinje med posameznicami in v paru z Barbaro Mulej med dvojicami v starostni kategoriji 35+. »Pogrešala sem ta adrenalin, saj sem zelo tekmovalna osebnost. Pol leta sem se pripravljala na ta turnir, ki je bil zelo kakovosten. Pričakovala sem, da bo lažje,« pove Maja, ki se bo udeležila tudi letošnjega premiernega veteranskega turnirja v Ljubljani.


Ponosna na Kajo

Maja je vesela, ker je tudi Ljubljana v Kaji Juvan (16-letnica je tudi aktualna prvakinja Wimbledona v dvojicah) dobila tekmovalko, ki veliko obeta. »Veselim se njenih uspehov. Če ne bo poškodb, je pred njo svetla prihodnost.«