Do olimpijske medalje s strgano križno vezjo

V prvih dneh lanskega julija 25-letni judoistki Ani Velenšek ni bilo do veselja. Na trening kampu v katalonskem Castelldefelsu si je poškodovala koleno. Močno. V levem kolenu se je strgala sprednja križna vez, notranja stranska vez pa je bila le natrgana. Vrag je vzel šalo. Vse skupaj se je zgodilo le dober mesec pred nastopom na tekmi njenega življenja, olimpijskih igrah. Solze in bolečine so zaznamovale delo v Kataloniji, a časa za obup ni bilo. Tega ni dovolil njen trener, judoistični strokovnjak Marjan Fabjan, trener, ki, tako pravijo, vidi v dušo svojih tekmovalk in tekmovalcev. Ani je jasno povedal, da se ne sme predati, da so igre tu, nanje pa potuje po medaljo.

Po pomoč v Salzburg

Ana, ne prva ne zadnja Fabijeva borka, je verjela trenerju, ki mu take poškodbe niso tuje. Tudi Lucija Polavder in Urška Žolnir sta jih bili deležni. Fabjan in Velenškova sta šla po pomoč na Solnograško. V Salzburgu dela in živi Mohamed Khalif, ki je znan po tem, da več kot štiri desetletja zdravi in celi strgane križne vezi brez operativnega posega. Očitno je pomagal tudi Ani, ki je sicer v judoističnih krogih znana kot tekmovalka navdiha. »Veste – preprosto mora biti tvoj dan, da ti nekaj uspe. Vse se mora poklopiti,« je še v Riu razlagala Ana in imela še kako prav. A se je kljub zvrhani meri samozavesti malce bala, da jo bo morda levo koleno pustilo na cedilu. Po prvi borbi se je nekoliko sprostila. Za dodatno veselje pa je poskrbel izpad Nizozemke Marhinde Verkerk. Namesto nje jo je v četrtfinalu pričakala Kubanka Yalennis Castillo, ki pa jo je Ana po minuti odpravila z vzvodom.

Davila za medaljo

Zadnji boj za medaljo je bil impresiven. Ana, le od kod je vzela toliko moči, je s prijemom davljenja prisilila h kapitulaciji Nemko Luise Malzahn. Po zmagi je bila Ana šokirana, presenečena. Predvsem zavoljo energije in moči, ki se je pojavila od kdove kod... Očitno je presegla samo sebe z aktivacijo rezerv, ki se jih ni zavedala. »Vem, da ni bilo lepo, a sem jo davila, ker se ni hotela predati. V obraz je bila vsa rdeča, ustnice je imela modre. Bilo mi je vseeno, želela sem, da se čim prej preda,« je povedala Velenškova. »Ne vem, kaj naj rečem. Ne znam opisati občutkov. Po poškodbi sem bila povsem na tleh. Pobrala sem se, s trenerjem Marjanom Fabjanom pa sva se odločila, da greva v Riu na vse ali nič,« je dejala kmalu po osvojitvi brona v kategoriji do 78 kilogramov.

Košarka ali judo

Ana se je v zgodnji mladosti spogledovala z glasbo, plesom in športom. V glasbeni šoli je igrala harmoniko, prej tudi flavto, želela se je preizkusiti tudi s sintetizatorjem. Plesala je pri Tinkari iz skupine Bepop, vzporedno pa je še igrala košarko, tudi v svojčas izjemno uspešni Šolski košarkarski ligi ŠKL. Ker košarka in judo nista več šla z roko v roki, treningov pa je bilo preveč, se je odločila za judo. Ravnala je prav. Ana je še en dokaz, kaj lahko stori predan športnik. »Pri Fabiju je tako: če si predan, si poleg, sicer te ni,« še pristavi Velenškova, ki je zaradi svojega izjemnega uspeha postala tudi prva spremljevalka športnice leta. Naslov je šel njeni klubski in reprezentančni kolegici Tini Trstenjak, Ana ji je za petami, Marjan Fabjan pa je doktor in mojster, predvsem pa izjemno predan človek, ki zna. S športom in ljudmi. Ne verjamete? S treh olimpijskih iger so njegove varovanke prinesle štiri medalje. Leta 2004 je serijo z zlatom začela Urška Žolnir, leta 2008 je bila Lucija Polavder bronasta, letos pa sta uspeh kronali Tina in Ana.