CELJE – Silva in Boris Trstenjak sta dan po hčerinem uspehu v podobno stresni situaciji kot njuna Tina na južni polobli, potem ko si je okrog vratu nadela olimpijsko zlato. Potem ko sta s prijatelji, klubskimi kolegi in drugimi navdušenci juda predsinoči navijala v gostinskem lokalu nedaleč od klubskih prostorov slovenskega čudodelca v judu Marjana Fabjana, sta nas včeraj pričakala v prostorih kluba. Osebje ju je zasipavalo z vprašanji, kdaj se bo zlata Tina vrnila v Slovenijo. »V nedeljo. Kdaj? Še sami ne vemo.« Prijazen lastnik lokala namerava prirediti poseben sprejem za Tino Trstenjak, podobno kot pred štirimi leti po zlatu Urške Žolnir v Londonu.
Četudi je od hčerinega uspeha preteklo že nekaj ur, pa sta bila Trstenjakova še vedno pod vtisi posnetkov iz Ria: »Nepopisna sreča in veselje. A šele zdaj počasi sestavljamo mozaik in se zavedamo, da imamo zares zlato medaljo,« nam je uvodoma ob skodelici kave razlagal Boris Trstenjak. Igral je mali nogomet, mama Silva se je ukvarjala z atletiko, tako da Tini judo ni bil položen v zibelko. Morda šport, a judo zagotovo ne. »Velikokrat smo se vozili mimo kluba in je Tina spraševala, kaj se dogaja notri. Enkrat smo jo peljali pogledat in je tukaj tudi ostala,« doda mama, ki je skupaj z možem edinki vedno stala ob strani.
Kar začneš, tudi dokončaj!
Šele po bronasti medalji na svetovnem prvenstvu pred osmimi leti v Bangkoku je Trstenjakovima postalo jasno, da njuna hčerka hodi po pravi poti. »Vedeti morate, da Tina ni talent. Je čisti garač. Vse, kar je dosegla, je dosegla z vztrajnostjo, garanjem in odrekanjem. Imela je več težav, kot pa jih imajo talenti, ki mislijo, da jim ni treba trenirati. Morala je dati vse skozi. Vse, kar je prisluženo, je bilo garanje, delo, delo in delo,« brez dlake na jeziku, a tudi z dobršnim delom ponosa pojasni oče.
Da je zasedla prestol sveta in se po zlatu na evropskih ter svetovnih prvenstvih okitila še z olimpijskim zlatom, je bilo potrebnih 18 dolgih let športnega garanja: »Živimo v Novi vasi v Celju. V četrtem nadstropju bloka brez dvigala. Trening gor in dol po stopnicah. Tina je v mladih letih plesala, plavala, bila v atletiki in plezala. Z ničimer je nismo omejevali, pri nas doma je veljalo le eno pravilo: 'Kar začneš, tudi dokončaj.'« Ker je tako v navadi, sta tudi tokrat kontakt s hčerko vzpostavila šele po koncu tekmovalnega dela: »Imeli smo v načrtu, da odpotujeva v Rio, a smo se na koncu drugače odločili. In odločitev je bila prava.«
Vse dokler ni bilo jasno, da bo Brazilijo zapustila z zlatom v prtljagi, Tina skoraj ni kazala čustev. Takšna je tudi doma, pravita oče in mama: »Skromna, poštena, delavna in mirna. Se ne izpostavlja. Ne kažemo emocij. Če si dober, si dober in ti vsi zavidajo. Če ti ne gre, pa ti itak vsi privoščijo. Drugače se doma o judu ne pogovarjamo, za Tino pa je to njeno delo in njena služba. Ne bomo se spremenili, razen da bomo težji za polkilogramsko kolajno.« Toda pred Tino je po olimpijskem zlatu še en podvig: matura. »Hodila je v ekonomsko gimnazijo, a ji manjka še pika na i. To bo zdaj projekt. Imela bo več časa in se bo lahko posvetila tudi temu,« sta sklenila Silva in Boris Trstenjak.
