Slaviša Stojanović: V Sloveniji se bojijo trenerja z izkušnjami in znanjem

»Ni se izšlo, a ohranjam formo,« je po vrnitvi iz Bolgarije, kjer se je pogovarjal o morebitni vrnitvi v aktivno trenersko vlogo, povedal Slaviša Stojanović. Ta 52-letni Ljubljančan ima za seboj vznemirljivo leto, v katerem ga je – kot mnoge – ujel covid-19.

Bolezen ne izbira, a vam je, kot ste namignili, veliko razkrila?

»Za menoj je najtežja izkušnja, res zelo zoprna stvar, ki pa je na srečo že preteklost. Ne bi rad preveč govoril o njej, mnogim je bilo še huje. Ni bilo prijetno. Vesel sem za vse ljudi, ki so se v najtežjih trenutkih spomnili name in mi zaželeli veliko pozitivnih želja, a razočaran nad tistimi, ki so me pozabili.«

Ste jezni ali užaljeni?

»Pozitivnih sporočil in želja sem dobil od vsepovsod. Tudi iz Slovenije, od predsednika Domžal Staneta Oražma, direktorja Maribora Bojana Bana, navijaških skupin Green Dragons in Viol, ampak razočaran sem nad odzivom krovne organizacije. Nihče, ampak res nihče, niti stanovska trenerska organizacija, ali predsednik NZS, niso zmogli klica. Nazadnje sem del slovenske nogometne družine in v tujini predstavljam tudi slovenski nogomet in državo.«

Ste v domala najboljših trenerskih letih, a brez službe.

»Raje sem brez službe kot bolan. Zadnjo tekmo sem vodil marca, a spomnim se tudi zadnjega treninga. Želel sem pokazati vajo, a sem padel na glavo. Ujel me je virus. Potem sem potegnil ročno zavoro.«

Vrnitev in delo v Slovenijo vas ne zanimata?

»Tu prevladuje strah pred ljudmi, pred konkurenco. Krog je hermetično zaprt, bojijo se osebnosti, ki so nekaj dosegle v tujini, imajo izkušnje in znanje. V klubih izbirajo ljudi, ki mislijo enako. Čutijo se ogrožene, zato se tudi zanašajo na mlade trenerje, sicer nadarjene, a vodljive.«

V slovenskem nogometu je najbrž premalo denarja. So razlike velike?

»Z Bolgarijo se niti približno ni mogoče meriti, niti s Srbijo ali celo Latvijo, kjer sem vodil Rigo, ki si je lahko privoščila, da je za trenerja izbrala nekdanjega nemškega reprezentanta Torstena Fringsa s petimi pomočniki. Plače najboljših v teh državah se gibljejo med 15.000 in 20.000 evri neto.«

Pozorno spremljate slovensko ligo in slovensko reprezentanco.

»V nogometu gre vse hitro, še pred nekaj leti je Maribor igral v ligi prvakov, zdaj naši klubi zaostajajo. Deloma je to razumljivo. Nekoč so v Sloveniji delovali izkušeni trenerji z ugledom. Pri reprezentanci ni mogoče odkrivati tople vode. Rezultati so posledica stvari, ki so meni nerazumljive. Ne naredimo koraka naprej. Paradoks je, da v zadnjih letih v tujini še nismo imeli toliko igralcev, ki igrajo v svojih klubih in imajo celo vidno vlogo.«

Kakšna je vaša strokovna ocena ligaških smernic?

»Vse se začne pri hitrosti. Ni je. Zelo počasi se igra, premalo je ostrine v dvobojih in premalo igre na kontakt. Pogrešam drzne in domiselne posamične vložke, nepredvidljivost, presenečenja. Preveč je šablonskosti. Tujci so preslabi in ne prinašajo ustrezne kakovosti, tu so našli zatočišče, ker doma ne morejo igrati.«