Slovenska eksplozija v dolini Fiemme

Današnji dan je za slovenske smučarske skoke prav poseben. Namreč 10. februarja 1991 je Franci Petek Sloveniji priskočil prvo zlato odličje na svetovnem nordijskem prvenstvu. Torej mineva natančno 30 let od tega mejnika. V italijanskem Val di Fiemmeju je bilo to, sicer se je takrat uradno še tekmovalo pod jugoslovansko zastavo, a takrat 19-letni Petek je na veliki skakalnici premagal vso svetovno konkurenco. Zanimivo je, da je leta 2013 na SP na istem prizorišču v Predazzu Peter Prevc osvojil srebro na veliki napravi in bron na srednji skakalnici. Petkovo zlato je imelo v omenjenih časih poseben pomen. »Skakali smo za Jugoslavijo, hkrati pa smo bili Slovenci že odločeni iti na samostojno pot,« pravi Franci Petek, danes direktor Zavoda Planica. Ali v svoji vitrini hrani pokal, ki ga je dobil za ta zgodovinski žlahtni trenutek? »Ne, sploh ne, saj se mi zdi, da imam sam do tega preveč mačehovski odnos. Že pred leti sem pokal in dres s startno številko podaril muzeju v nordijskem centru Planica. Tam bosta namreč dostojno shranjena.« Žlahtni dan je bil tudi poseben zaradi tega, ker se je vse odvijalo ob pravi zimski kulisi. »Najbolj se spominjam, da je tisti dan močno snežilo, tako da program ni mogel potekati po urniku. A imel sem še posebno pozitivno energijo in sem si dejal, da je super, sneg mi je všeč. To je dobro znamenje,« pove. »Danes je po mojem mnenju težko doživeti takšno pristno evforijo, takrat je po zlatu kar vrelo iz nas, pa ne govorim o športnikih, pri njih se to zgodi. Takrat je bila v našem taboru res eksplozija, saj še noben slovenski skakalec ni bil svetovni prvak. Dolgoletna pričakovanja naših rodov, ki so vlagali v skoke, so takrat naposled dobila potrdilo o znanju in zmožnostih. V razvoju neke športne panoge pri narodu je potreben določen korak, da lahko hitreje narediš naslednjega. Nato ti novi mejniki dajo kolektivno samozavest, dvignejo samopodobo. Sam sem ne kriv ne dolžen, da mi je takrat uspel takšen mejnik,« se je zasmejal Franci Petek, tudi nekdanji direktor Smučarske zveze Slovenije.

Ključna sprememba tehnike

Priznava, da je bil po zlatem uspehu nekaj dni osebnostno povsem prazen, nato pa pač pride spoznanje, da je ta del mimo, življenje gre naprej in treba se je spet osredotočiti na delo. »Nič v življenju ne pride samo po sebi. Takšen uspeh je tudi šola za naprej,« filozofsko pripomni. Petku pa ni žal, da je tako hitro končal svojo športno pot, le dve leti po zlatem Predazzu. »Naš rod skakalcev je doletela sprememba tehnike iz paralelne drže smuči v držo V. A ni šlo le za držo smuči, temveč celoten koncept, filozofijo skoka, tehniko odskoka, sam prelet in tu sem imel težave. Bil sem eden od mnogih, ki se s tem načinom nikoli nisem spoprijateljil. Posledično sem imel nekaj padcev in poškodb, dve težji. Spoznal sem, da imam v sebi zavoro skakati na takšen način. Tudi strah se je naselil vame, če so bile razmere za skoke malce bolj nemirne. Konec kariere je bil pri meni nekakšen naravni proces, ni bila nobena tragika. Nisem želel podaljševati agonije,« je sklenil Franci Petek.