NOGOMET
Madžari ustvarili Srečka Katanca
Srečko Katanec je edini gol za Slovenijo dosegel proti vzhodnim sosedom, proti katerim je tudi začel selektorsko pot.
Odpri galerijo
Srečko Katanec je proti Madžarski prvič sedel na selektorskem stolčku Slovenije. FOTO: Roman Šipić
Madžarska je teh v neprijetnih covidnih časih evropska eksotika, za nekatere neodgovorna, za druge edina razumna. Po edini nogometni bitki na euru pred polnim stadionom, ko so Cristiano Ronaldo in Portugalci v zadnjih minutah strli odpor Madžarov in razočarali dobrih 60.000 domačih navijačev, ni bilo ravnodušnih.
Po münchenskih dnevih sem se preselil v peklensko Budimpešto. Ni mi treba posebno razkrivati podrobnosti o tem, kako se razlikujeta dosledna nemška disciplina pri sledenju protikoronskim navodilom in madžarska lahkoživost, ki so jo spodbudile oblasti z izganjanjem vraga (covida-19) iz javnega življenja. Ampak, kako biti sploh realen in resnicoljuben: v primerjavi z Nemčijo je tudi Slovenija rajska država ali edinstven otok sredi Evrope, ki ga na najboljši možni način razgalja nošenje mask. Če je pri nas sporno nošenje kirurških mask, je v Münchnu posebnež v negativnem pomenu besede vsakdo, ki jo nosi. Tam, kjer je treba in kjer ni treba, Nemci, z Balkanci, Afričani in še kom drugim vred, si na usta nadenejo model FFP2/3.
Ob selitvi na Madžarsko, kjer bom jutri spremljal še drugi prvovrstni spektakel ob gostovanju svetovnih prvakov Francozov, sem se spomnil na nogometne bitke s Huni, ki med navdušenci pod Alpami ne spadajo v kategorijo Hrvatov, Italijanov ali Avstrijcev. Naš pogled zviška je delno upravičen: na štirih prijateljskih tekmah je Slovenija kar trikrat zmagala – bilanca je naslednja: 1:0 (Sombotel), 2:1 (Murska Sobota), 1:2 (Zalaegerszeg), 1:0 (Zalaegerszeg). Je edina, proti kateri ima Slovenija pozitiven izkupiček.
Rezultatska uspešnost ne odraža realnega razmerja nogometnih sil, ki so bile nekoč res odločno na slovenski strani, zdaj pa lahko le z zavistjo spremljamo, kako se nekoč slovita lahka konjenica oddaljuje od našega razreda.
Toda mimo tega, kako odločilno so vzhodni sosedi vplivali na slovenski nogomet na reprezentančni ravni, najbrž ne gre.
Madžarska je Srečko Katanec. In je Milenko Ačimović. Pravzaprav bi se lahko vprašal, ali bi se slovenska nogometna zgodba zavrtela drugače, na slabše, če ne bi bilo Madžarov. Bi bil Srečko to, kar je, slovenska nogometna legenda? Kako bi se razpletala Ačimovićeva kariera?
Srečko in Madžarska se vrtita drug okoli drugega. Še dobro se spomnim njegovega edinega reprezentančnega gola s prostega strela s 30 m po tleh in zmagovitega povrhu v Sombotelu. Aprila 1994, po katerem je Srečko v glavi že presodil, da nima več smisla nadaljevati reprezentančne kariere, sem zmrzoval in trpel v res neprijetnem vetru. Srečko je počakal še na Italijo v kvalifikacijah za EP in se dokončno poslovil. Nato je čakal polna štiri leta in dočakal selektorski debi. Avgusta v Zalaegerszegeju je prvič popeljal svojo Slovenijo na nogometno bojišče in začel s porazom. Toda takšnim, ki je pomenil zmago. Edini gol za Slovenijo in svojega prvega je v sodnikovem dodatku kot rezervist dosegel Ačimović, s čimer si je priigral selektorjevo zaupanje. Saj veste, kaj je sledilo: kvalifikacije za euro 2000, Atene, Grčija, 2:2 ...
Po münchenskih dnevih sem se preselil v peklensko Budimpešto. Ni mi treba posebno razkrivati podrobnosti o tem, kako se razlikujeta dosledna nemška disciplina pri sledenju protikoronskim navodilom in madžarska lahkoživost, ki so jo spodbudile oblasti z izganjanjem vraga (covida-19) iz javnega življenja. Ampak, kako biti sploh realen in resnicoljuben: v primerjavi z Nemčijo je tudi Slovenija rajska država ali edinstven otok sredi Evrope, ki ga na najboljši možni način razgalja nošenje mask. Če je pri nas sporno nošenje kirurških mask, je v Münchnu posebnež v negativnem pomenu besede vsakdo, ki jo nosi. Tam, kjer je treba in kjer ni treba, Nemci, z Balkanci, Afričani in še kom drugim vred, si na usta nadenejo model FFP2/3.
Ob selitvi na Madžarsko, kjer bom jutri spremljal še drugi prvovrstni spektakel ob gostovanju svetovnih prvakov Francozov, sem se spomnil na nogometne bitke s Huni, ki med navdušenci pod Alpami ne spadajo v kategorijo Hrvatov, Italijanov ali Avstrijcev. Naš pogled zviška je delno upravičen: na štirih prijateljskih tekmah je Slovenija kar trikrat zmagala – bilanca je naslednja: 1:0 (Sombotel), 2:1 (Murska Sobota), 1:2 (Zalaegerszeg), 1:0 (Zalaegerszeg). Je edina, proti kateri ima Slovenija pozitiven izkupiček.
Rezultatska uspešnost ne odraža realnega razmerja nogometnih sil, ki so bile nekoč res odločno na slovenski strani, zdaj pa lahko le z zavistjo spremljamo, kako se nekoč slovita lahka konjenica oddaljuje od našega razreda.
Toda mimo tega, kako odločilno so vzhodni sosedi vplivali na slovenski nogomet na reprezentančni ravni, najbrž ne gre.
Madžarska je Srečko Katanec. In je Milenko Ačimović. Pravzaprav bi se lahko vprašal, ali bi se slovenska nogometna zgodba zavrtela drugače, na slabše, če ne bi bilo Madžarov. Bi bil Srečko to, kar je, slovenska nogometna legenda? Kako bi se razpletala Ačimovićeva kariera?
Srečko in Madžarska se vrtita drug okoli drugega. Še dobro se spomnim njegovega edinega reprezentančnega gola s prostega strela s 30 m po tleh in zmagovitega povrhu v Sombotelu. Aprila 1994, po katerem je Srečko v glavi že presodil, da nima več smisla nadaljevati reprezentančne kariere, sem zmrzoval in trpel v res neprijetnem vetru. Srečko je počakal še na Italijo v kvalifikacijah za EP in se dokončno poslovil. Nato je čakal polna štiri leta in dočakal selektorski debi. Avgusta v Zalaegerszegeju je prvič popeljal svojo Slovenijo na nogometno bojišče in začel s porazom. Toda takšnim, ki je pomenil zmago. Edini gol za Slovenijo in svojega prvega je v sodnikovem dodatku kot rezervist dosegel Ačimović, s čimer si je priigral selektorjevo zaupanje. Saj veste, kaj je sledilo: kvalifikacije za euro 2000, Atene, Grčija, 2:2 ...
