Maribor in Olimpija ne igrata svoje lige

LJUBLJANA – Radenko Mijatović od lani vodi najmočnejšo športno panožno zvezo v Sloveniji. Potem ko je Aleksander Čeferin zapustil predsedniški položaj Nogometne zveze Slovenije (NZS) in prevzel vodenje mogočne Evropske nogometne zveze, je prvi mož slovenskega nogometa postal 54-letni Mijatović, nekdanji nogometaš in nogometni sodnik ter izvršni direktor podjetja Cetis. Pred kratkim je opravil svojo najbolj odmevno nalogo doslej – za selektorja članske reprezentance je po Srečku Katancu izbral Tomaža Kavčiča. A to še zdaleč ni bila njegova edina velika obveznost v NZS.

Gospod Radenko Mijatović, pred kratkim se je končal jesenski del v Prvi ligi Telekom Slovenije. Kako ocenjujete to polsezono?
»Liga je zelo zanimiva. Olimpija in Maribor se bosta očitno do zadnjega kroga potegovala za naslov prvaka. Po zmagi v derbiju si Maribor zasluži prvo mesto po jesenskem delu, toda v nadaljevanju prvenstva bo še kako zanimivo. Na dnu lestvice sta pričakovano Ankaran-Hrvatini in Triglav. Oboji potrebujejo še nekaj časa, da dosežejo raven prve lige. Ankaran je zaradi razmer zapolnil prazno mesto med elito, vendar bodo morali v zimskem odmoru storiti precej več v organizacijskem in tekmovalnem smislu, če želijo biti konkurenčni. Napredek je tudi v tem, da je zdaj vseh pet tekem možno spremljati v TV-prenosu.«

Mnogi menijo, da Maribor in Olimpija igrata svojo ligo. Kaj jim odgovarjate?
»S tem se niti po naključju ne strinjam. Zadnja tekma med Domžalami in Olimpijo je pokazala, da so Domžalčani še kako konkurenčni najmočnejšima. Dobro obdobje je imela Gorica, prebudilo se je Celje, tudi Rudar je kazal dobre predstave. Res pa je, da sta Maribor in Olimpija daleč najbolj izpostavljena in najzanimivejša v širšem okolju.«

Vse glasnejša so opozorila o primanjkljaju domačih mladih igralcev v prvoligaških ekipah, s čimer posledično trpita tudi reprezentančni selekciji do 21 let in članov. Eden od predlogov je, da bi uvedli obvezne kvote mladih igralcev v prvih postavah prvoligašev. Kako vi gledate na to problematiko?
»Seveda se ves čas posvetujemo, kaj je treba, da slovenski nogomet raste. Dejstvo je, da smo razširili 2. ligo iz 10 na 16 klubov, da bi se v njej uveljavili mladi igralci. Tu sta njihova možnost in izbira precej večji kot v prvi ligi. V drugi ligi imamo tako veliko mladih igralcev, nekaj pa jih je tudi v prvi ligi. So pa klubi glede na svoje ambicije in možnosti tisti, ki odločajo, kdo in koliko bo igral. Nobenemu ne prepovedujemo, da v ekipe uvršča mlade igralce. Sicer pa menim, da ne moremo biti nezadovoljni s selekcijami do 17, do 19 in do 21 let. Igrajo dober nogomet, so konkurenčni v svojih kvalifikacijah, predvsem mlada reprezentanca je pokazala nekaj dobrih predstav v zadnjem obdobju. Klubov pri njihovem delovanju, ko želijo biti konkurenčni tudi na evropski sceni, ne moremo omejevati s starostnimi kvotami igralcev. Sicer naj ima tudi pri tem odločilno besedo stroka. Če bo prišlo tako daleč, bomo o tem razpravljali in po potrebi uveljavili.«

Kakšni so odnosi NZS z bazo, torej s klubi, če jih primerjate z razmerami pred letom dni?
»Ključno je delovanje komisije za profesionalni nogomet in pomoč NZS klubom. Mislim, da dobro sodelujemo, vedno pa se da narediti še kaj več. V prvi vrsti je to treba vprašati ljudi v klubih. Klubska scena je razširjena od prve lige do medobčinskih zvez. Izpostavil bi, da je NZS letos vložila blizu 400.000 evrov v infrastrukturne projekte po vsej Sloveniji, čeprav tega nismo imeli načrtovanega. To smo naredili izključno zaradi tega, da klubom in mladim igralcem omogočimo ukvarjanje z nogometom na ustrezni ravni. V pripravi so marketinške aktivnosti, s katerimi bi v prihodnjem obdobju privabili še več gledalcev na nogometne tekme.«

Pred kratkim je NZS Tomaža Kavčiča imenovala za selektorja članske reprezentance, kar je naletelo na pozitiven odziv javnosti.
»Zanimivo je, da je bil izbor Kavčiča na splošno pričakovan. Šlo je za logično izbiro. Dolgo je v slovenskem nogometu, bil je selektor mlade reprezentance. Današnje okostje članske reprezentance sestavljajo igralci, ki jih je Kavčič vodil v mladi vrsti. V članski reprezentanci je sodeloval tako z Matjažem Kekom kot s Srečkom Katancem. Zdaj je na njem, da s to reprezentanco, ki je zelo dobro selekcionirana in ima potencial, poskuša doseči uvrstitev na veliko tekmovanje. Vesel sem, da je odločitev zanj tako v strokovni kot splošni javnosti dobro sprejeta. Upam, da smo imeli z njim srečno roko.«

Katera je ključna stvar pri ustvarjanju dobrega ozračja v reprezentanci, kar je Kavčič takoj izpostavil?
»Treba je ustvarjati zmagovalno miselnost že pri mlajših selekcijah in potem vse do članske reprezentance. Vladati mora prepričanje, da smo z veliko željo in borbenostjo v igri sposobni ustvariti dobre rezultate. Igralce je treba spodbujati in motivirati v tej smeri.«

Jasno ste razkrili cilj: uvrstitev na evropsko prvenstvo 2020. Ste si s tem naložili breme ali ste se izognili špekuliranju glede cilja in želja?
»Spomnil bi, da je bila reprezentanca v zadnjih dveh kvalifikacijskih ciklusih blizu uvrstitvi na velik turnir. To moštvo ima ustrezno kakovost, fantje so že nekaj časa skupaj. Zdaj je pot do EP dvojna, skozi ligo narodov, kjer bomo igrali z reprezentancami podobnega ranga, in skozi klasične kvalifikacije. S tem je pot do eura lažja kot prej. Zato je realno, da sva skupaj s selektorjem postavila ta cilj. Če si ne postaviš ambicioznih ciljev, jih niti ne dosežeš.«

Kako neuvrstitev reprezentance na zadnja velika tekmovanja vpliva na finančno kondicijo nogometne zveze?
»Nogometna zveza nima finančnih težav, naš proračun je uravnotežen na 13 milijonov evrov, v prihodnjem letu bo morda 14 milijonov. Z lahkoto pokrivamo vse svoje obveznosti, kot sem prej omenil, smo neplansko vložili 400.000 evrov v infrastrukturo. Izvajamo tudi dobrodelne projekte. Glede na nabor obveznosti NZS ni nobene bojazni, da bi bila v kakršnih koli finančnih težavah. Določena sredstva smo vložili v Športno loterijo in izgradnjo Nacionalnega nogometnega centra, pričakujem pa, da bomo v prihodnjih petih, šestih letih poplačali vse te obveznosti. Ob tem bodo nekaj več dobili klubi in medobčinske nogometne zveze. Vse to ni odvisno od uvrstitve oziroma neuvrstitve reprezentance na veliko tekmovanje. Bi pa bilo še kako koristno, če se uvrstimo, saj bi lahko uresničili še katere druge projekte za razvoj slovenskega nogometa.«

Kako naporno je bilo za vas prvo leto predsednikovanja?
»Za mano je zelo naporno leto, bilo je ogromno dogodkov. Vse to je zahtevalo polno angažiranost in veliko časa. Ne smemo pozabiti, da smo z odhodom Aleksandra Čeferina izgubili še nekatere druge pomembne sodelavce, ki smo jih morali nadomestiti z novimi. Obseg našega dela iz leta v leto raste, tekmovanja se povečujejo v vseh kategorijah. Toda strokovne službe pri NZS dobro delujejo. Je pa bilo zame bolj naporno, kot sem pričakoval, saj imam ob tej funkciji še redno službo. Ves čas je borba s časom, saj ljudje v glavnem ne razumejo, da sem tudi v službi in sem nepoklicni predsednik NZS. Toda ves čas moram biti odziven ob številnih potrebah, predlogih, interesih in zahtevah.«

Domnevamo, da s Čeferinom ohranjata tesen stik.
»S Čeferinom sva v rednih in dobrih odnosih. Ne glede na njegove obveznosti si rad vzame čas za pogovor o slovenski zvezi in dogajanju pri nas.«

Na kaj ste najbolj ponosni?
»Vse to bo treba prešteti na koncu mojega mandata. Ob rednih aktivnostih smo izvedli nekaj dobrodelnih prireditev, vlagali v infrastrukturo, ustvarili dobre razmere za delo vseh mladih reprezentanc, vpeljali razširjeno drugoligaško tekmovanje, smo pa tudi tik pred evropskim prvenstvom v futsalu v Ljubljani, kar je velik organizacijski zalogaj. Ne dvomim, da nam bo skupaj z gledalci in reprezentancami uspel odličen dogodek.«