Sijoča lepota kajakašic in kanuistk na evropskem prvenstvu v slalomu na divjih vodah v Tacnu nam je zameglila pogled, zato smo napačno navedli, katera razočarana kanuistka je objokana iskala zavetje pri svojem fantu. To je bila seveda avstrijska lepotica Viktoria Wolffhardt, lepotica pa je bilo tudi tekmovanje na savskih brzicah pod Šmarno goro. Sklepno oceno EP je podal direktor Kajakaške zveze Slovenije Andrej Jelenc. »Svoje delo smo, glede na razmere, kakršne imamo v Tacnu, dobro opravili. Skoraj vsi objekti so namreč montažni in jih moramo postaviti, skoraj nimamo infrastrukture, ki bi resnično omogočala organizacijo na vrhunski ravni. S tem se lahko pohvalijo v drugih modernih kajakaških centrih po svetu. Glede na to smo storili vse, da so se ekipe, sodniki, tehnična služba in drugi počutili dobro in da so imeli ustrezne razmere za tako veliko tekmovanje. Prvenstvo smo dobro spromovirali, želeli smo si sicer malce več obiska, a smo imeli tudi smolo z vremenom, saj so bile vsak dan popoldanske nevihte. Morebiti je bil obisk zaradi tega nekoliko slabši, kot smo si ga želeli. Z organizacijskega stališča je ocena lahko vsekakor pozitivna,« je uvodoma doživeto razčlenil Andrej Jelenc. Pohvalil je vzdušje ob tekmovalni progi v četrtek popoldne in v petek dopoldne, bilo je veliko šolske mladine, to je bila zanj dobra promocija športa med mladimi. Če bi všteli še ure prostovoljcev, je proračun evropskega prvenstva segel do številke približno 200.000 evrov, sicer se je logično operiralo z manjšo vsoto. »Ocenjujem, da se bo vse, glede na stroške in kolikor nam je uspelo pridobiti od pokroviteljev, izšlo s pozitivno ničlo. Računam, da bomo s temi sredstvi pokrili stroške prvenstva, da ne bomo zarezali v programe reprezentanc, ki jih pokrivamo iz namenskih in sponzorskih sredstev.« Sofinancerka EP je bila Mestna občina Ljubljana, pomagala je tudi z drugimi storitvami, z državne strani je pomoč prišla od Urada vlade RS za komuniciranje, predvsem v zadevah, ki so bile povezane s tujimi ekipami in novinarji, prek blagovne znamke I Feel Slovenia se je spromoviralo našo državo. Nekaj denarja je prišlo še iz naslova akreditacij, potem seveda pokroviteljev in nekaj malega še od vstopnin. Kajakaška zveza Slovenije pa je morala za EP kot lastni strošek prireditelja tudi zagotoviti namestitev sodnikov in tehnične službe, v Slovenijo je prišlo 25 tujih funkcionarjev.
| Kučan pozitivna izjema EP v Tacnu je bil glavno zbirališče pomembnih osebnosti v VIP-šotoru. Nedeljski dan tekmovanj si je tako ogledal nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki je bil, zanimivo, tudi častni predsednik organizacijskega komiteja na svetovnem prvenstvu leta 1991. To je bilo le par dni pred slovensko razglasitvijo samostojnosti in desetdnevno vojno. Predsednik vlade Miro Cerar je bil v Tacen tokrat vabljen, a je imel druge obveznosti, v soboto pa je bojem na savskih brzicah prisostvovala ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič. Sicer je bilo pod Šmarno goro malo politikov, predsednik države Borut Pahor menda ni bil vabljen, so pa bili veleposlaniki vseh velesil v slalomu na divjih vodah. A prišel je le gruzinski ambasador z družino, čeprav Gruzija v Tacnu tekmovalno ni bila zastopana. Mestna občina Ljubljana je bila sofinancerka prvenstva, je pa župan Zoran Janković v soboto denimo prisostvoval finalu nogometne lige prvakov v Cardiffu. Odličja vse dni tekmovanja so sicer pomagali podeljevati varovanci CUDV Dolfke Boštjančič z Drage pri Igu, v njem izvajajo socialne storitve varstvo, vodenje in zaposlitev za odrasle osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Ti so stregli v šotoru za VIP, gostinski del je bil namreč v vajetih CUDV Dolfke Boštjančič – ta s Kajakaško zvezo Slovenije sodeluje že drugo leto –, ki ima v najemu gostilno Druga violina na ljubljanskem Starem trgu. |
Preveliko breme
Seveda pa ne moremo mimo tekmovalnega uspeha slovenskih divjevodašev in divjevodašic. Ekipno se je s kajakašicami priveslalo zlato, s kanuisti srebro, v posamični konkurenci pa je brez žlahtnega odličja manjkala pika na i. »Začetek evropskega prvenstva je bil zelo dober, dejansko pa je zadnjega dne, ko smo v finalu imeli pet čolnov, manjkalo tisto, kar smo si želeli. Da bi vsaj en finalist dobil kolajno in bi lahko tudi s tega stališča pozitivno ocenili EP. Posamično odličje je bila želja, zagotovo pa so ga bili naši sposobni osvojiti. Očitno je bilo breme nastopa pred domačim občinstvom preveliko. Nihče ni odpeljal tako, kot v Tacnu zna, noben finalist ni imel takšne vožnje, kakršne je sposoben. Če bi nastopili tako, kot v Tacnu znajo, to so nekateri tekmovalci in tekmovalke pokazali tudi na izbirnih tekmah za reprezentanco, bi kateri zagotovo dobil v roke žlahtno kovino. Tokrat ni bilo optimalnega nastopa, v takšni konkurenci pa na podoben način ni možno osvojiti odličja,« je seveda žal tudi prekaljenemu tekmovalnemu in trenerskemu mačku Andreju Jelencu. Muhasto šmarnogorsko nebo je torej poleg sonca vsem v Tacnu namenilo kislo vreme, podobno spremenljiv pa je bil tudi športni uspeh v slovenski reprezentanci.
