Po naporni sezoni se prileže počitek. To športniki najbolje vedo. Po zadnjem golu in podaji so z mislimi pri družini in odhodu na zaslužen dopust. »Res je, vse smo imeli načrtovano. Potem pa je prišel klic iz Slovenije,« začne svojo pripoved 34-letni rokometaš hrvaškega podprvaka Saša Barišić-Jaman. Z ženo in hčerko je nameraval na morje. Med treningom, telefon je bil v garderobi, pa ga je poklical direktor slovenske rokometne reprezentance Uroš Mohorič.
»Redko me kdo kliče iz Slovenije, a Uroševo številko sem si shranil pred časom. Zato sem vedel, da ni šala. Ker se nisem takoj oglasil, mi je poslal še kratko sporočilo,« nadaljuje Saša. Uroš je sprva vprašal, ali bi hotel zaigrati za Slovenijo v zaključku kvalifikacij za EP 2018. »Kakšno pa je to vprašanje?« si je mislil Saša v tistem hipu, dilem pri njem ni bilo niti za delček sekunde. Ko kliče domovina, je pripravljen. »Ni mi bilo jasno, zakaj me sprašuje, če bi hotel. Potem mi je dejal, da je bilo v zadnjem času precej odpovedi, zato tak pristop,« še pove Saša. Z Mohoričem je govoril v četrtek, v ponedeljek pa ga je že čakal zbor. Ko se je vse dogovoril z direktorjem, je o tem obvestil še ženo. Morda je bila še bolj presenečena kot on, a je z razumevanjem sprejela to, da bo moževa služba dobila prednost pred družinskim oddihom.
S petimi goli proti Črni gori je prepričal Veselina Vujovića.
Po Črni gori v 1. plan
»Bil sem vesel, presenečen in počaščen. Malo igralcev se lahko pohvali, da so jih v mojih letih klicali v reprezentanco! Niti v sanjah nisem pričakoval, da bom poleg,« je kot otrok na novo igračo Saša ponosen na klic iz Slovenije. Ni bilo prvič – leta 2011 je nanj računal tedanji selektor Boris Denič, potem se ga ni spomnil nihče več. Do danes, ko se je selektor Veselin Vujović zavoljo sedmih poškodb znašel v nezavidljivem položaju. Ker Nik Henigman ni mogel na teren, poškodba stopala je bila preresna, se je izpraznilo mesto za Sašo.
Saša pozorno spremlja, kaj se dogaja z njegovim matičnim klubom Dobovo. »Vesel sem, ker so se vrnili ljudje, ki so včasih nekaj pomenili v našem klubu. Želim si, da bi se Dobovi pisali boljši časi,« se nadeja Saša. Pravi, da je Dobova najbolj rokometna vas v Sloveniji, del zlatih časov pa je doživel tudi sam. V novi sezoni bo igrala v 1. ligi, v okviru kluba pa deluje tudi Rokometna šola Gorazda Škofa. |
Novinec, povratnik (do tokratnega zbora je imel šest nastopov) v izbrano vrsto, je večino fantov poznal, ne nazadnje se je z nekaterimi srečeval v regionalni ligi, z nekaterimi pa je bil leta 2011 v reprezentanci. »Dan, dva smo potrebovali, da smo se povezali,« doda Saša, ki, to iskreno prizna, ni pričakoval, da bo dobil vidno vlogo. Menil je, da gre pomagat na treninge. Pa se je hitro obrnilo drugače. Ključna je bila druga pripravljalna tekma proti Črni gori (na prvi ni bil v postavi), na kateri je natresel pet golov, korektno pa je opravil svoje delo v obrambi. »Po tem dnevu se je vse obrnilo v mojo korist. Na treningu mi je bilo jasno, saj sem se uigraval, začel sem tudi tekme,« je bil navdušen Saša. Enega je zabil Švici, tri gole pa Portugalcem. Vse skupaj dovolj, da je Slovenija brez prask prišla na EP.
»Še najbolj je bil vabila v reprezentanco vesel moj foter,« po domače pove Saša, ki ga je oče Branko Barišić-Jaman ves čas podpiral na športni poti, ki jo je začel prav v domači Dobovi. Odločal se je med nogometom (brcal je za NK Brežice) in rokometom. Odločil se je za rokomet, pri 16 letih je debitiral v članski vrsti Dobove, od koder je šel igrat v Koper in Karlovac. V vseh teh letih so se ga dvakrat spomnili še Hrvati. Ker ima dvojno državljanstvo, je bil dvakrat na širšem seznamu Lina Červarja. |
Z novo pogodbo v žepu
»Vse je bilo več kot le super. Selektor mi je ponudil priložnost. Menim, da sem upravičil poziv,« je črto pod akcijo potegnil Barišić-Jaman, ki si želi, da bi ostal na Vujovićevem radarju. »Ne obremenjujem se s tem. Zame je bila velika stvar že, da sem pri teh letih pomagal. Če bi mi kdo povedal, kaj se bo zgodilo, bi mu rekel, da je nor,« v smehu pristavi. Čez tri tedne bo svoje misli usmeril na klubsko sceno. Je kapetan in prvo ime hrvaškega državnega in pokalnega podprvaka Nexe iz Našic, kjer je igral med letoma 2005 in 2012. Zatem je bil v Avstriji (Linz in Leoben), od leta 2015 pa je spet v Slavoniji. Spomladi je z Našicami sklenil novo dveletno pogodbo. V novi sezoni bosta ob njem še dva rojaka: Patrik Leban in Aljaž Lavrič. »Ljudje v klubu so bili veseli in ponosni, ker sem dobil poziv v reprezentanco,« še pove Saša. Pohvali korporacijo Nexe, največjo cementarno v regiji, ki podpira klub in regijo (podjetje daje kruh 70 odstotkom vseh meščanov) in ji predseduje nekdanji rokometaš Josip Ergovič.
