Rašo Nesterović je imel vizijo slovenske medalje

Psihološka in fizična priprava sta pomembni in nujni komponenti uspeha slovenske košarkarske reprezentance. Tudi o tem so razmišljali na Košarkarski zvezi Slovenije, ko so nevede sestavljali šampionski mozaik moške članske reprezentance. Del te zgodbe je tudi 62-letni Miljan Grbović, ki je košarkarjem dal več kot le to, da jih je fizično pripravil. »Profesor Šile je legenda,« je bilo slišati minule dni med našimi reprezentanti, ki so sinoči začeli kvalifikacije za svetovno prvenstvo. Danes letijo v Španijo, na letalu bo tudi dobri duh ekipe Miljan, tekma pa jih čaka jutri. Slovenija mu je bila usojena, največji pečat pa je pustil ravno pri košarkarjih.

V Španiji z Vujovićem

Grbović se je rodil leta 1955 v verjetno najmanjši črnogorski občini Šavnik, a tam ni živel, so pa tam ostali sorodniki. »Tam imam livado, nekoč bi se rad vrnil tja,« pravi Šile, ki je otroštvo preživel v Kraljevu. Oče je bil zaposlen v jugoslovanski vojski, Miljan pa je v Beogradu prišel do akademske izobrazbe, postal je profesor športne vzgoje in gimnastike. »Šport mi je dal veliko, nikoli pa nisem storil odločilnega koraka, da bi na tujem naredil kariero. Vedno sem odšel, da bi se vrnil. V Srbiji živi moja družina, tu je še oče, ki je star 95 let. Nekdo mora skrbeti zanj,« prizna, da je zelo navezan na rodno grudo. Odhajal je pogosto: šolal in izpolnjeval se je v Budimpešti, Moskvi in Barceloni.

V času vojnih razmer na Balkanu je prav zaradi športa pogosto odhajal v Barcelono, kjer je leta 1993 združil moči z rojaki: Dragan Andrić je vodil vaterpoliste, Veselin Vujović je igral v Barceloni, tu je bil tudi odbojkar Veselin Vuković. »Pridružil se nam je še Željko Obradović, ki je prvič prišel v Španijo. Bili smo močna ekipa, družili smo se, pomagal sem jim na treningih in predaval,« opiše leta v Kataloniji. Dobrih deset let prej je bil Grbović imenovan za glavnega trenerja jugoslovanske reprezentance v športni gimnastiki, vodil je mladinke in članice. Bil je sploh prvi trener, ki je imel tako odmevno funkcijo, ne da bi imel v ekipi svojo varovanko. Tam je sodeloval tudi s slovenskimi strokovnjaki: Jožetom Mavričem, Silvom Marinčičem in drugimi. »Spomnim se, kako smo trenirali na Jesenicah, bivali pa kar v planinskem domu,« pripoveduje o pripravah gimnastične reprezentance na Gorenjskem.

»V življenju spoznaš veliko ljudi. Hitro prepoznajo, ali znaš ali ne. Ko potrebujejo pomoč, te pokličejo,« opiše Grbović, kako je biti del pomembnih zgodb. Tako je Igorju Kolakoviću pomagal pripraviti ekipo ACH, Goran Stevanović ga je klical na pomoč v nogometno reprezentanco Gane.

Rašo vizionar

Šile že več kot 15 let skrbi za počutje Raša Nesterovića. Sodelovanje se je začelo po naključju, spoznala sta se na Kopaoniku. Nesterović se je pripravljal na sezono pri enem od srbskih strokovnjakov. »Oba delava isto, jaz imam blažje metode. Rašu sem rekel, da ni tip za policijske prijeme, ampak je inteligenten in boemski lik,« Miljan pove, kako ga je prepričal, da sta naslednje poletje že trenirala skupaj. »Rašo je bil kompleten igralec – fizično in mentalno. Po poškodbi ramena je sklenil kariero, čeprav bi lahko še igral. A v življenju so pomembnejše zmage, kot so tiste na parketu. Rašo je dosegel družinsko zmago, štiri otroke ima. Na srečo je ostal v košarki, kjer je udejanjil svojo vizijo. Ta medalja in ta uspeh sta posledica njegove vizije,« razmišlja Miljan.

Rašo je okoli sebe na Košarkarski zvezi Slovenije zbral ljudi, ki so mu pomagali uresničiti to vizijo. Ko se je zgodilo, je veliko ljudi jokalo. Od sreče. »Videl sem solze pri ljudeh, ki so zastavili svoje ime za nas. Vem, da jim je z ramen padlo veliko breme. Zavedam se, da je bilo precej pritiskov na zvezo. Številni so se spraševali, kaj zdaj ta stari profesor počne v reprezentanci. Ali nimamo v Sloveniji takega strokovnjaka? Rašo je vedel, zakaj me je nagovoril. Vedel je tudi, da sem v dobrem odnosu z Igorjem Kokoškovom, ki je bil pomemben člen Nesterovićeve vizije. Vedeli smo, kaj moramo narediti,« nadaljuje Grbović.

Zlat v Seulu

»Vesel sem, ker sva vsako poletje skupaj,« je Grbović pojasnil, zakaj je bil še posebno vesel, da je lahko sodeloval s slovenskimi košarkarji, ki jih je vodil njegov prijatelj Kokoškov. »Igor je leta 1996 gledal vsak moj trening z rokometno reprezentanco. Ko sem prišel v KK Partizan, sva bila skupaj dva dni. Potem je Igor odšel v ZDA, kjer je postal prvi neameriški pomočnik na univerzi, potem tudi v NBA,« je Šile ponosen na prijatelja, ki mu napoveduje, da bo prvi Neameričan, ki bo postal glavni trener ekipe​ NBA.

»Pa še nekaj, Igor poskrbi za mirnost. Tudi v reprezentanci je bilo tako. Jaz sem bil precej nemiren po zmagi na EP v polfinalu, padli so Španci. Iz Slovenije so prihajala sporočila, da smo že najboljši, če še kaj naredimo ali ne. To vpliva na igralce. Na to sem opozoril Igorja, a je mirno presodil, da ne bomo igralcem branili uporabe družabnih omrežij. Rekel je, da bomo to obrnili sebi v prid. Če pa bo kdo boljši, mu bomo čestitali,« se Miljan spomni zmage proti Španiji. »Igor je imel prav, vse je bilo v najlepšem redu, pa še prvaki smo postali,« smeje sklene profesor Šile, ki je bil že leta 1988 olimpijski prvak z Jugoslavijo (selektor je bil Ratko Rudić), tja proti Tokiu pa želi tudi s slovenskimi košarkarji!