Ni mogel na Luno, košarka ni bila zanj, zato pa je evropski prvak v triatlonu

Ko je še trgal hlače po dvorišču s svojim bratom Sebastjanom, je Deniš Šketako iz Hrastnika vsem govoril, da bo astronavt. Pa so ga prepričali, da lahko Luna še počaka, a ker je vedno gledal le gor, so ga starši postavili na parket pod koše in mu rekli, naj najprej malo potrenira, da bo spoznal, kako premagati gravitacijo brez pomoči rakete. »Košarko sem treniral 14 let, igral sem v slovenski 1. B-ligi in potem spoznal, da zame osebno ni perspektive v tem športu. Nekaj časa sem se lovil, pa ne spet z bratom po dvorišču, sva bila že malo prestara za te štose, ampak preprosto nisem vedel, kaj bi, kaj naj počnem. Brez športa pa se seveda ni dalo,« se spominja 27-letnik: »In sem zato šel kar direktno v triatlon! Začelo se je pravzaprav po naključju, ko sem delal izpite za reševalca iz vode. Slišal sem za triatlon in postal sem nekakšen samouk. A se tako ni dalo, napredek je šel le do določene točke, in zato sem leta 2013 prišel pod vodstvo trenerjev Saša Rupnika iz Sežane in Gorazda Podržavnika z Raven na Koroškem.« Prizna, da je bilo plavanje na začetku najtežje, tudi tek brez žoge je bil zanj nadvse nenavaden. »Nekaj prej sem si kupil kolo, takšno navadno, da sem se lahko vozil na delo, saj sem opravljal troje del naenkrat. Bil sem reševalec iz vode, spremljal sem dializne bolnike in delal pri bratu v vulkanizerski delavnici. Zbral sem denar in potem kupil pravo cestno kolo. Najprej sem moral najti del, kjer so na cestnem dirkalnem kolesu zavore, tudi tega nisem vedel. Namesto da bi si kupil avto, sem nabavil dirkalno kolo, kar glava me je bolela. Ker sem dal toliko za kolo, sem si rekel, da se preizkusim, do kam sežem.«

Šketako si je vedno postavljal visoke cilje, a si niti v sanjah ni mogel predstavljati, da bo postal kar evropski prvak v dolgem triatlonu (3 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka). Pravzaprav je 27-letni Hrastničan v poljski Poznan prišel na tekmo kot veliki Julij Cezar, ko je zadušil upor v Pontu: prišel – videl – zmagal! Taktično je začel izvrstno in pred sabo v plavalnem delu spustil večino konkurentov, a ne tako daleč, da jih ne bi mogel nadzirati. Sledil je preskok na kolo in Šketako je imel pred začetkom tekaškega dela samo še enega nasprotnika, Portugalca Sergia Marquesa, vsi preostali so bili kratke sape. Slovenec in Portugalec sta se udarila še v teku na maratonski razdalji, a slednji ni zmogel premagati trmastega Denisa, ki se ob tem na glas zasmeji: »Ko sem prvi prečkal ciljno črto, sem si najprej rekel, da si bom končno lahko kupil tekaško stezo, ne pa da sem evropski prvak.«

Triatlon je garanje in odrekanje. To ve tudi Šketako. Saj še vedno poskuša delati čim več, tudi po tri službe naenkrat, da gre lahko enkrat na leto za tri tedne na Kanarske otoke. Pa ne na dopust s svojim dekletom Mašo, tja odhaja na priprave na sezono. »Tam je taka klima, da lahko v času, ko je pri nas deset stopinj pod ničlo, maksimalno napreduješ v triatlonu. Zdaj grem vsako leto enkrat na otoke, konkurenca hodi po štirikrat na leto. Pa tudi na višinske priprave odhajajo, jaz jih nimam. Ne sekiram se, kot bi kdo mislil. Gledam ravno obratno, saj vidim še možnosti napredka, imam še rezerve za čas, ko bi si nemara lahko take priprave privoščil.« Postavil si je nov cilj: »Sezono bi rad končal z dobrim nastopom na enem izmed ironmanov na Majorki ali v Barceloni, kjer se zbirajo točke za nastop na pravem ironmanu na Havajih naslednje leto. Rad bi poskusil to zadevo. Niti se ne bojim nastopa tam. Priznam pa, da je zame leta 2017 še vedno bolj kot ironman na Havajih pomembno evropsko prvenstvo, ki bo na Slovaškem. Letos sem kot neznanec podrl evropski rekord, saj sem skozi cilj prišel pod osmimi urami in za seboj pustil sama znana imena tega športa. Naslednje leto bodo vsi gledali vame,« prizna fant, ki trenira po pet ali šest ur na dan. Kot astronavt še ni prišel na Luno, je pa kot izjemen športnik posegel med zvezde.