Do konca minulega tedna sem živel v zmoti, da je največ, kar lahko doživi ljubitelj avtomobilističnega športa, ogled dirke formule 1 v Monte Carlu. Zdaj vem, da je za odvisnike od bencinskih hlapov z vsega sveta dejanska romarska meka – 24 urna dirka v francoskem Le Mansu. Nekoliko zaspano podeželsko mesto s približno 150.000 prebivalci dejansko zaživi le dvakrat na leto, prvič, ko ga konec maja za dirko motoGP zavzamejo motoristi, in drugič sredi junija, ko na dirko za svetovno vztrajnostno prvenstvo (WEC) 24 ur Le Mansa tja pride več kot četrt milijona gledalcev, kar je videti pribli- žno tako, kot če bi v Maribor za nekaj dni prišlo taborit 250.000 Ljubljančanov.
| Le Mans ni zgolj dirka, je kultni dogodek, neskončno šotorišče, na katerem se gnete na desetine tisočev avtomobilskih odvisnikov z vsega sveta. |
Štiriindvajseturna preizkušnja je seveda vrhunski športni dogodek, kjer nikoli ni jasno, kateremu od 60 vozil, ki hkrati startajo v štirih kategorijah, se bo posrečilo zmagati. Čeprav je tudi letos, ko je bila 85. dirka, že tretjič zapored zmagal porsche s prototipom 919 hybrid (vozili so ga Nemec Timo Bernhard in Novozelandca Earl Bamber in Brendon Hartley), po 23 urah ni bilo jasno, kdo bo prvi. V svoji kategoriji (GTE-PRO) pa sta se aston martin in chevrolet corvette neusmiljeno dajala do ciljne črte. A Le Mans ni zgolj dirka. Je kultni dogodek, je neskončno šotorišče, na katerem se gnete na desetine tisočev avtomobilskih odvisnikov z vsega sveta, lastnikov ferrarijev, aston martinov, jaguarjev, maseratijev, corvett, mclarnov, porschejev ali zgolj zbirateljev njihovih modelov. Ni pomembno, za nekaj dni so v Le Mansu vsi ena velika družina in le redko kje, če sploh, vidiš toliko odraslih moških, ki se obnašajo kot otroci in ko njihovim favoritom ne gre, tudi jokajo kot otroci.
