Kaj so lahko otroci pri športni vzgoji počeli pred 40 leti, današnji pa ne?
Predšolski otroci, ki se pripravljajo na vstop v osnovno šolo, opravijo redni sistematski pregled. Zdravniki se vsako leto pritožujejo, da se soočajo s težavami pri otrocih, ki v prejšnjih letih niso bile opazne.
Poleg običajnih težav s ploskimi stopali, ukrivljeno hrbtenico in slabim vidom zdravnike šokirajo tudi trije dodatni problemi: težave z govorom, debelost in pojav celulita.
Po drugi strani so učitelji presenečeni zaradi tega, kar opazijo pri dijakih v prvem letniku srednje šole.
Športna vzgoja je nekoč veljala za najljubši predmet šolarjev, vendar mnogi danes ne bi zmogli niti polovice vaj, ki so jih njihovi starši izvajali pred 30 ali 40 leti med telovadbo.
Danes otroci ne poznajo znamenite kombinacije »črne kratke hlače, bela majica, čiste superge« – oblačil, ki so bila nekoč nepogrešljiva za obisk športne dvorane. No, roko na srce, taka »telovadna uniforma« je bila tudi pred 40 leti redkost v slovenskih telovadnicah.
Športno vzgojo, ki je bila nekoč eden izmed pomembnejših in najljubših predmetov, današnji šolarji opravljajo z muko oziroma iščejo najrazličnejše razloge, da bi se ji izognili.
Otroški dnevi so nekoč pomenili vsakodnevno tekanje, plezanje po drevesih, raziskovanje gozdov, odkrivanje potokov, igranje skrivalnic ... Vsak skok čez ograjo, reko ali skalo je pomenil priložnost za merjenje dolžine skoka, zahteval nenehno razmišljanje, ohranjanje ravnotežja ...
Ne znajo splezati na drevo, ujeti žoge ...
Danes več kot 80 odstotkov učencev četrtega razreda osnovne šole ne zna splezati na drevo. V srednji šoli so dijaki, ki ne znajo narediti prevala naprej ali nazaj. Težave imamo tudi z učenkami, ki ne znajo ujeti žoge.
Metanje in lovljenje žoge poteka že v predšolskem obdobju in v prvem ciklu osnovnošolskega izobraževanja, na žalost pa imamo otroke, ki se žoge bojijo, je ne znajo pravilno vreči, ne znajo brcniti na gol, vreči palice, zadeti tarče.
Danes otroci veliko stvari ne zmorejo, in če pogledamo njihove sposobnosti, kot sta tek in plavanje, lahko vidimo, da tečejo veliko manj, kot so to počeli učenci včasih.
V Sloveniji se s športom ukvarja manj kot 15 odstotkov otrok, preostalih 85 pa se z vadbo sistematično srečuje le pri pouku športne vzgoje.
Odnos do športne vzgoje se je spremenil, tako izobraževalna politika kot družba sama. Otroci so danes drugačni in tehnološki napredek je drugačen. Otroci se danes vse manj igrajo zunaj, vse več pa uporabljajo družbena omrežja in mobilne telefone, zaradi česar so njihove sposobnosti slabše kot pri učencih pred 30 ali 40 leti.
Tudi učitelji so bili nekoč drugačni
Tudi učitelji so bili drugačni, družba je več vlagala v telesno vzgojo, ker je bila v tistem času socializma nujna, ker je bila povezana z vojsko, policijo in obrambno sposobnostjo naših ljudi.
Tudi odnos med učiteljem in učencem je bil v preteklosti drugačen. Učitelji so imeli včasih veliko več svobode v odnosu do učencev. Danes se mnogi učitelji izogibajo gimnastiki z otroki in na primer skakanju čez kozo, ker to zahteva tudi telesni stik z učencem, in to si lahko razlagamo na različne načine.
Neki učitelj športne vzgoje v osnovni šoli je dejal, da je od ravnatelja dobil seznam, katerim otrokom lahko pomaga pri skakanju čez kozo, katerim pa ne, seveda, ker bi to zahtevalo fizični stik.
Trenutna vloga učitelja je biti motivator
Strukturo pouka ostaja enaka, vendar bi moral biti učitelj zdaj predvsem motivator, nekdo, ki bo otroke spodbujal h gibanju, saj se otroci vedno manj gibajo in so manj aktivni.
Velikokrat lahko slišimo pripombe odraslih, da so se otroci včasih veselili športne vzgoje in tekanja za žogo, zdaj pa jih to »deprimira«.
Naj otroci skačejo in padajo
Včasih so bila igrišča polna, zdaj pa so na žalost napol prazna. Krivi so tudi starši, ker ščitijo otroke pod »steklenim zvonom«: »Ne tecite, se boste preznojili, boste padli, ne skačite, poškodovali se boste.« ... Ne razumejo, da vsak skok neverjetno vpliva na razvoj kosti in povečanje kostne gostote. Jutri bo ta otrok odrasel in bo zagotovo imel zdravstvene težave.
Skoki, padci, vse to je sestavni del odraščanja, in otrok pred tem ne bi smeli ščititi, ampak jim je treba omogočiti varno okolje, kjer vse to lahko varno počnejo. Nič se jim ne bo zgodilo.
Še ena od težav in napak staršev je, da iz različnih razlogov svoje otroke opravičujejo športne vzgoje.
Ne razumejo, da je to »zločin« proti otroku. Ta isti srednješolec, ki ne telovadi, bo čez leto ali dve plačal kakšne fitnese, in kdo ve, kdo bo delal z njim.
Učitelji nimajo pooblastil, da bi koga prisilili k športni vzgoji. Starši gredo k zdravniku in prosijo, naj otroke oprostijo športne vzgoje ...
Eden izmed profesorjev telesne vzgoje je svoje dijake postavil pred zanimivo, a tudi preprosto preizkušnjo – plezanje po vrvi. Ugotovil je, da je stanje alarmantno, saj le malo otrok zmore to vajo.
Včasih, v celi generaciji, dva ali trije učenci niso zmogli plezati po vrvi. Zdaj imamo situacijo, ko od cele generacije približno 110 učencev le dva fanta to zmoreta, pa še to samo zato, ker trenirata judo zunaj šole. Nihče drug ne more. Tako kot nihče ne more splezati čez skrinjo, kar je bilo prej nepredstavljivo. Niti na drevo ne znajo splezati.
Učitelji so opazili deformacijo nog in hrbtenice
Najpogostejše nepravilnosti pri gibalnih sposobnostih otrok so deformacije nog in hrbtenice. Med 22 otroki v razredu jih ima šest ali sedem izrazite deformacije.
Od petega do sedmega razreda se učenci ne izogibajo športni vzgoji, v osmem razredu pa se k temu nagibajo predvsem dekleta.
Veliko deklet se ne ukvarja s telesno aktivnostjo, ker se nočejo potiti, izgovori pa segajo od menstrualnega cikla, ki se ga seveda upošteva, do zgodbice »boli me glava«.
Ko vidijo kozo, se je ustrašijo
Nekateri otroci se z gimnastiko prvič v življenju srečajo v šestem ali sedmem razredu, torej s skokom čez kozo. Razburjeni so, ker ne vedo, kako bi jo preskočili. Srečujemo se tudi s situacijo, ko se dekleta v sedmem in osmem razredu izogibajo športni vzgoji in sedijo pri teh urah. Mnoge od njih prosijo za opravičilo, zdravniki pa jim pridejo naproti ...
K pogovoru smo povabili profesorja športne vzgoje Janeza Malija
»Vse, kar ste napisali, žal drži,« je takoj povedal profesor Janez Mali.
»Res je, včasih smo se cele dneve pojali zunaj, s tem pa smo nehote razvijali skoraj vse motorične sposobnosti skozi igre lovljenja, skrivanja, plezanja oziroma rabutanja sadnih dreves, skokov, preskakovanja različnih ovir, frnikolanja, metanja sneženih kep in tudi kamnov ... vseh iger z žogo, razvijanja ravnotežja ... in še bi lahko našteval.
Tako da smo več ali manj skladno razvili motorične sposobnosti rok, nog in trupa in s tem neformalno pridobljenim predznanjem pristopili k športni vzgoji, kjer zaradi dobrega obvladovanja celotnega telesa v prostoru nismo imeli v večini primerov prav velikih težav z osvajanjem športnih prvin pri športni vzgoji,« je povedal Mali.
Res si težko našel koga zares štorastega, so bili zelo redki, kaj šele čezmerno težkega
»Sam se iz cele osnovne šole spomnim samo dveh zares pretežkih, in to velja za A- in B-izmeno.
Danes pa je žal zaradi načina življenja oziroma prevelike uporabe digitalnih naprav situacija popolnoma drugačna. Še v srednji šoli moramo nekatere učence učiti osnovne motorične elemente, ki smo jih mi znali že v nižji stopnji osnovne šole.
Otroke danes iz sedečega oziroma neaktivnega načina življenja starši vpišejo v eno ali dve športni dejavnosti, kjer razvijajo samo specifične gibe, ki se dotikajo te športne panoge; otroci v prvi vrsti ne obvladajo svojega telesa v prostoru, potem pa morajo obvladati elemente z rekviziti (žoge, loparji ...), seveda se do neke meje da to priučiti, vendar osnove manjkajo.
Vedno sem in bom zagovarjal, da so osnova vsa osnovna gimnastična znanja in atletika je abeceda za vse športne panoge. Te smo mi, kot tudi sami veste, osvojili prek iger pred blokom, ko smo cele dneve noreli zunaj.
Primer: nekemu dijaku, ki trenira nogomet, vržeš ali podaš žogo v višini bokov ali nižje pri igri odbojke. On bo v večini primerov na tako žogo odreagiral z nogami, ker ima ta gib z nogami avtomatiziran, in ne z rokami, kar je boljše pri odbojki; logično, ker pri nogometu poudarjajo motorične sposobnosti nog, ker roke pri nogometu ne igrajo velike vloge.
Ostali, ki ne trenirajo nogometa (ali trenirajo kak drugi šport), veliko več uporabljajo predvsem roke pri odbojki."
Tudi na osnovnih šolah je danes skoraj alarmantno stanje
Kako je s športno vzgojo na osnovnih šolah, smo vprašali profesorico športa na Osnovni šoli Medvode Darjo Zaplotnik. Da, danes se športna vzgoja imenuje samo šport.
»Športna vzgoja je izraz telesna vzgoja zamenjala, mislim, da že 1991., ko se je fakulteta za telesno kulturo preimenovala v fakulteto za šport. Jaz sem recimo iz prve generacije FŠ. Preimenovanje v šport je prišlo pred sedmimi leti,« je povedala Darja Zaplotnik.
»Velik delež gibalno neaktivnih in motorično šibkih otrok je nastal tudi zaradi staršev oziroma družinskega okolja, ki gibanja sploh ne spodbuja. Starši otroke rajši, kot da bi z njimi tekali naokrog, se igrali preproste igre z žogo, šli na sprehod v gozd ali na otroško igrišče, vpišejo na razne tečaje, prepustijo ekranom ...
Starše se premalo seznanja s pomenom gibanja, koliko je to pomembno pri mreženju živčnih povezav, ki nastopajo pri logičnem razmišljanju in oblikovanju sive možganovine. Premalo se na splošno govori o tem, da prekrvljeno telo, torej s kisikom nasičeno, bistveno bolje opravlja svoje delo, tudi možgansko. Da ne govorimo o pomenu zmanjševanja stresa. Velja tudi za otroke."
Uro športa na dan, pa bo precej težav šlo stran
"To sem že pred nekaj leti v intervjuju za mtb.si rekla, ker so me želeli izzvati ... da izrečem kako kritično na račun šolstva.
Pri pouku: generacije so res šibkejše. Sploh vzdržljivost šepa. Pa moč v rokah in koncentracija. Ekrani jih pač izmaličijo. Kar je precej logično. Otroci gledajo par kvadratnih centimetrov, zato se jim fokus oža. To recimo opazimo na terenu (jaz sem res veliko tam), v naravi. Ne zmorejo videti in zaznati širše slike.
Drugače je povsem logično, da aktivnost pri dekletih v osmem in devetem razredu upade. Povezano je s hormonalnimi zadevami, ki nižajo vzdržljivost. Tukaj nastopi učitelj: s svojim zgledom, načinom in prilagajanjem dela. Ter ozaveščanjem o delovanju telesa ter pomenu gibanja na dolgi rok.
Kar se tiče pa staršev. Evo, tu sem sama najbolj kritična. Večina je lenobna, neaktivna, brez interesa. Vse zvračajo na pomanjkanje časa. Ko pogledam statistiko o uporabi svojih ekranov ... no, se ve, zakaj ga nimajo.
Pa še nekaj ... FŠ že več kot 40 let vodi in ureja zbirko Športnovzgojni karton. Tendenca je jasna že najmanj 20 let. Športni pedagogi jasno opozarjamo stroko in tudi javnost o upadu gibalnih sposobnosti otrok. Zgodi se pa bore malo. Da pa bi se izpostavila in od politike zahtevala kar koli. To se še ni zgodilo. Pa imajo v rokah tisoče argumentov!
Drugače, moji mulci v šoli so kul. Veliko jih jagamo naokoli, spodbujamo, imamo jasne zahteve glede discipline, vsebine izpeljemo resno in korektno. Starši želijo veliko gibanja znotraj šolskega prostora in zaenkrat nam kar gre. Ker imamo k sreči vodstvo, ki to vzpodbuja.
Naslednja stvar je tudi, da v prvi triadi športni pedagogi skorajda nismo vključeni. Vemo pa, da se motorični vzorci polnijo, gradijo in oblikujejo do šestega leta starosti, do približno 11. leta. Razredne učiteljice se sicer trudijo, a znanja ter možnosti za učinkovito delo večinoma nimajo.
Šole to urejajo, kot se vsaka znajde. Prav pa bi bilo, da bi to sistemsko uredili. Ampak pedagoški fakulteti najbrž ni ravno v interesu, da izgubljajo ure v šoli. Kljub temu da ima skrb vzbujajoče majhen vpis študentov. Sistemsko iskanje rešitev potrebujemo, torej športnega pegagoga v 1. in 2. triado,« je zaključila Darja Zaplotnik.
