Pospravljanje je lahko zabavno
Bliža se čas spomladanskega čiščenja, ki se ga običajno loti vsa družina, zato je to idealna priložnost, da čiščenje in pospravljanje približamo tudi najmlajšim. Kot poudarjajo pedagogi, bomo pri tem veliko bolj uspešni, če se bomo opravila lotili skupaj z njimi, kot jih zgolj poslali same v sobo z navodilom, naj jo pospravijo. Da se jim ne bo to nujno početje, brez katerega v življenju pač ne gre, priskutilo že na začetku, se potrudimo, da čiščenje in pospravljanje naredimo čim bolj zabavno. Poslušamo lahko njihovo najljubšo glasbo, plešemo, metla je denimo odlična soplesalka, hitro se spremeni tudi v mikrofon ali kitaro, ali pa jih spodbujamo, da pripovedujejo prigode, tisti z zelo razvito domišljijo pa zgodbice.
Podkupovanje se ne obnese, vsaj na dolgi rok ne.
Se pa v nasprotju s prepričanji mnogih ne obnese podkupovanje, vsaj na dolgi rok ne. »Če otroku v zameno za pospravljeno sobo, pomito posodo ali kaj tretjega nekaj obljubimo, bo to pričakoval vsakič in kmalu nam bo žal, da smo zašli na to pot, saj se bo veliko težje vrniti, kot če se nanjo sploh ne bi podali,« med drugim poudarja psihologinja Tamar Chansky. Pospravljanje otrokom približamo tudi skozi igro. Če imajo v sobi košaro, vrečo ali večji predal, v katerem so spravljene igrače, naj jih pospravijo tako, da jih vanjo mečejo z določene razdalje, kot bi igrali košarko. Tega seveda ne počnemo z igračami, ki bi se lahko poškodovale ali bi poškodovale okoliško pohištvo.
Z otroki lahko tekmujemo, kdo bo prvi pobral vse igrače, ki ležijo na tleh, kdo bo prvi postlal posteljo ali pospravil čevlje v omaro. Če je v družini več otrok, naj seveda tekmujejo med sabo, opravilo pa izberemo glede na njihovo starost, pri dveh do treh letih naj bi sicer otrok že bil sposoben po igri pospraviti igrače na svoje mesto, pri štirih do petih poslati posteljo, pri šestih do sedmih letih pa mu lahko v roke že potisnemo metlo. Malčke, ki so zelo samostojni in se radi o čim več rečeh odločajo sami, bomo motivirali z vprašanjem, ki bo spodbudilo njihovo potrebo po odločanju, a obenem ne omogoča, da bi nanj odgovorili z ne. »Boš najprej pospravil kocke ali plišaste živali?« denimo.
Malčke, ki so zelo samostojni in se radi o čim več rečeh odločajo sami, bomo motivirali z vprašanjem, ki bo spodbudilo njihovo potrebo po odločanju, a obenem ne omogočajo, da bi nanj odgovorili z ne.
Če se je podkupovanja dobro izogibati, pa to ne velja za pohvale. Teh naj bo čim več in predvsem naj bodo iskrene. Če otroka najprej pohvalimo, nato pa za njim popravljamo napake, bo to opazil in lahko se počuti nesposobnega, začne dvomiti vase ali o vaši iskrenosti. Ko otroke navajamo na čiščenje in pospravljanje, se bo namreč treba sprijazniti, da vsega ne bodo opravili popolno oziroma kot bi si želeli mi, a to niti ni bistveno, glavno je, da razvije dobre navade in veščine, ki jih bo s časom nato izboljševal.
Iskrenost bo pomagala tudi pri otrokovih vprašanjih, na katera vedno smiselno odgovorimo. Če otrok denimo vpraša, zakaj mora pospraviti igrače, »zato« ni primeren odgovor, »ker sem jaz tako rekel oziroma rekla«, še manj. Pojasnimo, da bo pred naslednjo igro tako lažje najti igrače, če kocke ne bodo ležale naokoli, ne bo strahu, da bi nanje stopili, kar zelo boli, ostanke hrane pa je treba pospraviti, da ti ne bi privabili nadležnih žuželk. Otroci se bodo počutili bolj cenjene tudi, če jih po končanem delu povprašamo za mnenje. Sta jim pospravljena soba in postelja bolj všeč? Bi lahko kaj naredili drugače ali bolje? So se imeli med pospravljanjem fino? Če ne, zakaj, kaj bi lahko spremenili, da bi bilo naslednjič boljše in podobno.
