Odpuščanje vedno pride ob pravem času

Gojenje razmer nas razjeda in nam preprečuje, da bi občutili zadovoljstvo. Kdor odpušča drugim, je srečnejši od tistega, ki ne, in če znamo odpuščati, smo srečnejši in bolj zdravi. To ne pomeni, da se moramo pobotati s človekom, ki nam škoduje, če nočemo, ampak to, da se spravimo s preteklostjo.
Udobno se namestimo in pomislimo na človeka, ki nam je prizadejal bolečino.

Ko razmišljamo o njem in zamerah, opazujemo svoje občutke. Smo jezni, žalostni, razdraženi, živčni? Zavemo se občutkov v telesu – tesnobe v prsih, pritiska v grlu, zvijanja v trebuhu. Pozornost preusmerimo na misli – so maščevalne in neprijetne?

Zavemo se, kako jeza in zamere vplivajo na nas. Vprašamo se, ali smo bolečino predolgo nosili v sebi in ali smo jo pripravljeni odpraviti in odpustiti. Včasih je odgovor ne, kar je prav tako prav, saj odpuščanje vedno pride ob pravem času.

Če smo pripravljeni, se osredotočimo na dihanje. Ko vdihnemo, rečemo: »Z vdihom ozaveščam bolečino.« Ko izdihnemo pa: »Z izdihom odpuščam.«

Predstavljamo si, da držimo regratovo lučko, ki predstavlja bolečino. Ko izdihnemo odpuščanje, sapa odpihne en lasek. Ponavljamo, dokler želimo ali dokler ne odpihnemo vseh laskov.