Povezani smo, tudi ko smo fizično ločeni

Ker je čas skrivnostna dimenzija, že več tisoč let predstavlja središče naše pozornosti.

»Čas je najbolj neopredeljiv od vseh človeških izkustev. Če že poskušamo opisati pomen časa v svojem življenju, ga lahko zaobjamemo le v relativnem smislu. Pravimo, da se je nekaj zgodilo nekoč v preteklosti, da se dogaja zdaj v sedanjosti ali da se bo zgodilo v nekem trenutku v prihodnosti. Edini način, kako lahko opišemo čas, je s stvarmi, ki so se zgodile v njem,« pravi raziskovalec duhovnosti in avtor svetovnih uspešnic Gregg Braden.

Da bi vedeli, kdaj je denimo čas za setev, moramo vedeti, koliko dni, mesečevih men in luninih mrkov je preteklo od zadnje setve. Starodavni sistemi merjenja časa so ohranili natančno poročilo o tem. »Majevski koledar je npr. izračunal časovne cikluse, ki so se začeli leta 3113 pr. n. št. (pred več kot pet tisoč leti), medtem ko hindujski sistem kozmičnih ciklusov – jug beleži razvoj ciklusov stvarstva, ki so se začeli pred več kot štirimi milijoni let,« pove in doda, da se je pogled na čas v zahodnem svetu spremenil, ko je Einstein objavil relativnostno teorijo.

Čas je najbolj neopredeljiv od vseh človeških izkustev. FOTO: Nortonrsx/Getty Images

»Pred pojavom relativnosti so verjeli, da je čas izkustvo samo po sebi, različno od treh dimenzij – višine, dolžine in širine –, ki opredeljujejo prostor. Einstein pa predpostavlja, da sta prostor in čas tesno prepletena ter ju ne moremo ločiti. Prav prostorčas je tisti, ki po njegovem mnenju oblikuje raven onstran naših znanih tridimenzionalnih izkustev: četrto dimenzijo,« pravi in doda, da je s tem spremenil način pojmovanja časa. »Če sta preteklost in prihodnost prisotni v tem trenutku, namreč lahko komuniciramo z njima,« pravi Greg.

»Tako ugotavljamo, da razdalja, ki nas navidezno odreže drugega od drugega in od ljubljenih, ločuje le naša telesa.«

V letih hladne vojne sta se ZDA in Sovjetska zveza posluževali gledanja na daljavo (ang. remote viewing), da bi videli sovražnikova oporišča. »Eksperimentirali so z empati, ki so svoj um osredotočili na skrite lokacije. Usposobili so jih, da so lahko z vedno večjimi podrobnostmi opisali, kaj so našli. Uspeh tega pripisujejo zamisli iz kvantne fizike – četudi se nam zdijo stvari trdne in ločene, obstajajo in so povezane z vsem v univerzalnem polju energije. Čeprav smo fizično ločeni drug od drugega, torej še vedno lahko vzpostavimo takojšnjo, hipno komunikacijo – kar je bistvo videnja na daljavo.

Sama narava energije, ki omogoča videnje na daljavo, prikazuje hologramsko povezanost, za katero se zdi, da je del naše identitete. Stare zamisli o tem, kdo smo in kako delujemo v prostoru in času, se tako začenjajo krhati,« pravi.