Znate pripovedovati?

Konec marca je v Ljubljani in nekaterih drugih krajih po Sloveniji potekal 22. pripovedovalski festival, pripovedovalski dogodki in izobraževanja s tega področja pa potekajo tudi druge dni v letu.

Ko sem zasledila, da Špela Frlic, sicer tudi programska vodja Pripovedovalskega festivala, na Vodnikovi domačiji Šiška v Ljubljani vodi pripovedovalske delavnice za starše, je bil moj prvi odziv kar malce vzvišen, češ, saj pripovedovati pa ja znajo vsi starši. A po premisleku, koliko mam in očetov, ki to res obvladajo, poznam, sem svoj odnos do te v resnici zahtevne veščine hitro spremenila, še toliko bolj, ker Frličeva govori o tem, kako pripovedovanje vnašati v družinski vsakdanjik.

Danes, ko se bolj kot z ljudmi ukvarjamo s takšnimi in drugačnimi digitalnimi mediji, ko družinski člani ob gori obveznosti komaj še spregovorijo drug z drugim, smo na pripovedovanje in poslušanje kar pozabili. A je za zdravo družinsko dinamiko in za otrokov psihofizični razvoj silno pomembno.

»O pripovedovanju v družinskem krogu razmišljam predvsem kot o z zgodbami obogateni vsakdanji medsebojni komunikaciji. Pripovedovanje lahko postane prijeten družinski ritual, način komunikacije, ki se zgodi mimogrede ob skupnih družinskih opravkih, a tudi skupni domišljijski prostor, v katerem lahko reflektiramo tako lepe kot težke dnevne dogodke.« Večerno pripovedovanje pravljic (ali pa branje, ker smo včasih tudi preutrujeni, da bi sproti ubesedovali novo zgodbo) pa ni edini čas in priložnost, ki ga lahko z otrokom posvetimo zgodbi, je prepričana.

Veščine, kako informacije, izkušnjo urediti v zgodbo, kako jo končati, kako nekaj povedati, da bomo razumljeni, se učimo ob poslušanju in samostojnem tvorjenju zgodbe, pravi. »Struktura zgodbe nam ni kar dana, učimo se je ob sprejemanju drugih zgodb. In s pomočjo zgodbe se pravzaprav pogovarjamo. Če česa ne razumemo, vprašamo, povemo, kaj nam je všeč, se smejemo skupaj z otrokom, ob zgodbi spoznavamo sebe in druge, bolje razumemo, kaj si mislimo o svetu, kaj nam je všeč in kaj ne, kako se počutimo.«


Dandanes se moramo za trenutke skoncentriranega miru brez hitenja bolj potruditi, ugotavlja. »Z branjem ali pripovedovanjem zgodb se lahko vzpostavi varno zavetje, v katerem otrok začuti, da lahko zastavi kakšno zanj pomembno vprašanje.«
 

Pomembno poslušanje

Na Vodnikovi domačiji Šiška so razvili tudi Pravljični studio – Pripovedovalsko igralnico za otroke, predvsem zato, da bi jih spodbudili k samostojnemu pripovedovanju in izmišljevanju zgodb (odprta bo do 1. junija). Na pripovedovalskih delavnicah za otroke, ki jih vodi s Katjo Puntar, Špela Frlic vedno znova ugotavlja, da si otroci zelo radi izmišljujejo zgodbe in v tem zelo uživajo.

»Pogosto pa se pokaže, da raje pripovedujejo, kot poslušajo drug drugega. Težko je biti tiho, ko pa imaš v glavi toliko idej in komaj čakaš, da jih boš povedal drugim. Zato ves čas ponavljamo, da je poslušanje enako pomembno kot pripovedovanje. In da zgodbo ustvarjata oba, tisti, ki pripoveduje, in tisti, ki pozorno posluša.«


Poslušanje zgodb zahteva posebno kondicijo. »Včasih otroci težko poslušajo pol ure, a tudi ni nujno, da smo starši dobri poslušalci. Vsi se učimo pozornega poslušanja. Pred kratkim smo imeli izobraževanje za učitelje Pripovedovanje v pedagoških procesih. Misel ene od predavateljic, dr. Ljubice Marjanovič Umek, mi še vedno odzvanja v ušesih: nujno je, da otroci razvijejo zgodbe, za to pa morajo veliko pripovedovati v različnih medijih – risanju, besednem ustvarjanju, gibanju in simbolni igri –, starši, vzgojitelji, učiteljih pa jim moramo zagotoviti čas, prostor in pozornost, da to počnejo. Starši, družina, učitelji, vzgojitelji, prijatelji smo poslušalci, ki jih otrok želi.«