S hrano pokažem ljubezen
Zadnja leta je usmerjena v spletno kulinarično ustvarjanje – je avtorica priljubljenega kuharskega bloga Anina kuhinja z videorecepti.
Slabi dve leti sta, odkar ste se od stare mame preselili v hišo in jo opremili. Zdaj je dom ob odraščajočih sinovih in delu, ki ga večinoma opravljate v kuhinji, če se lahko tako izrazim, bolj po vaši meri, mar ne?
Poleti bo dve leti, odkar smo se preselili. To je bila ena najpomembnejših in obenem najbolj stresnih odločitev v mojem življenju. Nakup hiše na Gorenjskem je bil velik finančni zalogaj, v ta namen sva z možem tudi varčevala.
Najin načrt je bil od nekdaj, da kupiva parcelo in hišo zgradiva sama, vendar nisva našla ničesar primernega. Hiša, ki sva jo preuredila za vselitev, je stara dobrih deset let, in nama je po naključju padla v oči.
Vanjo sva se oba v trenutku zaljubila. Izpolnila sva sanje in doma se res dobro počutimo.
Zelo pazim, da jemo polnovredno in zdravo, ampak veste, kako pravim: osemdeset odstotkov zaužite hrane naj bo zdrave, preostanek izbire je lahko svobodnejši in za dušo.
Ste avtorica priljubljenega kuharskega bloga Anina kuhinja z videorecepti ter več kuharic in priročnikov z recepti. Kdo je bil vaš največji podpornik, ko ste se pred petnajstimi leti odločili za kulinarično ustvarjanje na spletu?
Sem človek, ki ga delo izpolnjuje, in najbolj srečna sem, kadar sem aktivna in ustvarjalna. Srečo imam, da delam nekaj, kar me res veseli in v tem uživam.
Zahvala, da sem imela pogum pustiti vse drugo in se polno posvetiti kulinariki, gre gotovo mojemu parterju. Mojemu možu. Letos bo sedemnajst let, odkar sva skupaj, in bil je prvi, ki se je postavil na mojo stran, ko sem se odločila, da bi iz prava, kar sem študirala, šla v kulinariko.
Na začetku sva se bolj kot ne preživljala z njegovo plačo, da zdaj lahko delujem s polnim urnikom. A za to, da je zdaj zadeva stabilna in utečena, so bila potrebna leta dela. Kulinarično sem začela ustvarjati za dušo, pisati osebni kuharski blog, kar me je pripeljalo do vodenja televizijske oddaje, izdaje kuharskih knjig in blagovne znamke Anina kuhinja.
Za svoje fante, torej moža in sinova, kuhate večkrat na dan, kajne – gre ljubezen skozi želodec?
Brez dvoma, tudi svojega dragega sem »ujela« skozi kulinariko. (Nasmeh.) Sem tip človeka – to imam po mami –, ki s hrano pokaže ljubezen, in tako jo tudi najbolje znam.
Za vse tri vem, kaj imajo radi, seveda, in moj najboljši način, da jih pocrkljam, je s kuhanjem. In da, veliko jim kuham. Sicer priznam, da zelo pazim, da jemo polnovredno in zdravo, ampak veste, kako pravim: osemdeset odstotkov zaužite hrane naj bo zdrave, preostanek izbire je lahko svobodnejši in za dušo.
Ko govorimo o tem, kakšno hrano izbirati, pri cenah, ki so vse višje, seveda ne pride v poštev, da bi kupovali manj kakovostna živila. Vi posegate po lokalnih svežih pridelkih in domačih izdelkih?
Pri kupovanju seveda pogledam ceno, vendar mi je pomembnejša kakovost, ne nazadnje je izjemno pomembno, kaj vnesemo v sebe. Moj kompromis je tako, da med kakovostno svežo ponudbo znanega porekla izberem tisto, kar je bolj dosegljivo.
Prata je ena mojih najljubših jedi za veliko noč, ki jo vedno bogato obložim s hrenom.
Nam lahko zaupate trik ali dva, na primer, kako lahko uporabimo ostanek kosila ali večerje, da ne mečemo hrane stran?
S hrano ravnamo preudarno in tudi ostanke večinoma predelamo naprej. Za to se kar kreativno potrudimo. Denimo, z ostankom mlečnega riža naredim sladke riževe cmoke ali narastek.
Kruh izkoristim tako, da gre v drobtine ali mesne kroglice – samo namočim ga z mlekom in porabim naprej. Pri tem, kaj storiti, da hrana ne pristane v smeteh, mi pomaga tudi kombinirana parna pečica, in kadar živilo že izgubi vlažnost, denimo kruh ali pecivo, ga preprosto dam za nekaj minut pod paro, navlažim in je kot sveže.
Z enakonočjem se je začela koledarska pomlad in čez nekaj dni bo po domovih zadišalo po velikonočnih dobrotah. Ste že kaj praznično razpoloženi?
Pri nas smo praznično razpoloženi že kar nekaj časa, velikonočni recepti za objavo na spletnem kanalu so bili večinoma dokončani že pred kakšnim tednom, tako da smo že zelo v žar sezoni. (Smeh.)
Pri meni je namreč tako, da ob različnih praznikih različne izpeljanke tradicionalnih receptov skreiram že kakšen mesec vnaprej, ker je to moja služba – ljudje morajo videti ideje, da se lahko pravočasno pripravijo. Ampak po eni strani mi je to všeč, ker se ne pritožujem, da denimo jem šunko, potico in kakšno prato dvakrat.
Veselim se, da bo zadišalo tudi pri moji mami in bomo šli k njej na domačo peko, svojo pa sem že oddelala, če lahko tako rečem.
Je kakšna jed, ki je stalnica na vaši velikonočni mizi?
Obvezna je prata. To je precej tradicionalna gorenjska jed in jaz jo obožujem – mogoče na vrhu konkurira celo potici. Prata je ena mojih najljubših jedi za veliko noč, ki jo vedno bogato obložim s hrenom.
Ana, je na vidiku kakšna nova kuharska knjiga?
Za sabo imam že deset kuharskih priročnikov in dve pravljici, ob tem pa se je kreiranje receptov, snemanje in objavljanja na spletu razširilo. Dodala sem tudi tiktok.
Pomembno mi je, da opravljam svoje delo stoodstotno in se res potrudim, da je kakovostno, da so recepti na primerni ravni, in če bi hotela spletnim vsebinam dodati kuharsko knjigo, bi mi vzelo ogromno časa.
Trenutno zato ne razmišljam o izdaji tiskanih receptov. Morda v prihodnosti, ko bom kuharico zares začutila in bosta sinova še malo zrasla. Zdaj lovim zadnja leta, ko sta vsaj včasih še rada z mano. (Nasmeh.)
Velikonočni recepti Ane Žontar Kristanc
Velikonočna praznična miza je tradicionalna. Skrbno obložena z dobrotami po receptih naših babic. Popestrimo jo z aranžmaji v barvah pomladi, šunki, hrenu, pirhom in potici pa pritaknimo tri domiselne in okusne dobrote po zamisli Ane Žontar Kristanc.
