Pred štirimi desetletji
 vozili in hodili po Luni

CAPE CANAVERAL – Vesoljska ladja Apollo 16 je imela nalogo pristati in raziskati višavje Descartes. Astronavti naj bi vzeli vzorce s površja Lune in tako pripomogli k potrditvi ali zavrnitvi dotedanje domneve geologov, da je Descartes vulkanskega izvora. To je bil tudi drugi polet vesoljske misije J, ki naj bi prinesla izboljšave in napredek glede na poprejšnje lunarne polete programa Apollo. Prva vesoljska misija iz te serije, lunarna odprava Apolla 15, je bila zelo uspešna.

Posadko Apolla 16 so sestavljali trije astronavti: za poveljnika Johna Younga je bil to že četrti polet v vesolje in drugi proti Luni, Charles Duke, pilot lunarnega modula, je prvič poletel v vesolje, prav tako pa tudi poveljnik komandnega modula Ken Mattingly. Komandni modul so poimenovali Casper, lunarnega pa Orion. S Kennedyjevega vesoljskega središča in izstrelišča so na pot proti Luni krenili 16. aprila 1972. Misija je trajala 11 dni, eno uro in 51 minut – uspešno se je končala 27. aprila 1972.

Modul strmoglavil

John Young in Charles Duke sta bila na Luni 71 ur ali malo manj kot tri dni, v tem obdobju sta opravila tri vesoljske sprehode, površje sta raziskovala 20 ur in 14 minut. Med sprehodi sta se tudi prevažala – naredila sta kar 26,7 kilometra s tako imenovanim lunarnim džipom LRV. To je bilo že drugo vozilo, izdelano za prevoz po Luni, prvega je uporabljala odprava Apolla 15. Zbrala sta za 96 kilogramov različnih vzorcev, ki so bili, seve, pozneje pripeljali na Zemljo.

Medtem ko sta bila Young in Duke na Luni, je pilot komandnega modula v orbiti krožil okoli nje. Ken Mattingly se je, čakajoč na člana posadke na površju, v orbiti Lune zadržal 126 ur, pri čemer jo je obkrožil kar 64-krat. Ko sta Young in Duke vzletela s površine in se po več zapletenih manevrih združila z komandnim modulom Apolla 16, sta v komandni modul prenesla zbrane vzorce. Prazni lunarni modul so odklopili in ga hoteli usmeriti proti površini Lune, kjer naj bi se razbil. Načrt je spodletel, zaradi česar je prazni modul še kar nekaj časa ostal v orbiti, po letu dni pa je nenadzorovano strmoglavil na Luno.

Ko se je Apollo 16 z vsemi astronavti na krovu še zadrževal v orbiti, so vanjo najprej spustili satelit, namenjen nadaljnjemu proučevanju Lune, nato pa je bil na komandnem modulu sprožen glavni pogonski raketni motor, s katerim se je začela vrnitev odprave na Zemljo.

Kapsula v oceanu

Ko se je Apollo 16 vračal na Zemljo, je astronavt Ken Mattingly v veliki vesoljski globini, približno 310.000 kilometrov od Zemlje, opravil še vesoljski sprehod, ki je trajal eno uro. To je bil šele drug tak sprehod v zgodovini, prvi se je zgodil med odpravo Apolla 15.

Kapsula Apolla 16 je v zemeljsko atmosfero vstopila s hitrostjo okrog 11 kilometrov na sekundo ali 39.600 kilometrov na uro. Pri njeni največji toplotni obremenitvi ali trenju z gostimi plastmi ozračja se je površina ogrela od 2204 do 2482 stopinj Celzija. Manj kot 14 minut po vstopu v atmosfero so se uspešno sprostila padala, komandni modul pa se je spustil na površje Tihega oceana, 350 kilometrov severovzhodno od Božičnih otokov. Kapsulo in astronavte je na krov pobrala ladja ameriške vojne mornarice USS Ticodenroga.