Najdaljši sprehod pod vodo za Guinessovo knjigo
Hrvat se je zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Sto metrov je hodil po dnu bazena.
Odpri galerijo
Najdaljši sprehod pod vodo za Guinnessovo knjigo rekordov FOTO: Facebook
Potapljanje na dah je njegova velika ljubezen, a potem ko je lani v Srbiji postavil nov mejnik v kategoriji bi-finn, torej z dvema plavutma, in osvojil globino kar 234 metra v štirih minutah, je mlad Dalmatinec jasno naznanil, da se izzivov še ni naveličal. Boris Milošić, član splitskega potapljaškega kluba, je namreč postavil tudi nov Guinnessov rekord: pod vodo je prehodil kar 100 metrov! Premagal je turško tekmico, ki ji je pod vodo uspela dolžina 80 metrov.
Trenira šestkrat na teden po dve uri; potapljanje mu ne vzame veliko časa, in poudarja, da največje breme vedno nosi glava: »Mentalni trening je najpomembnejši, vedno je treba iskati pomembno motivacijo. Nenehno se spodbujam in si govorim, da sem zmagovalec, da zmorem še več.« Poudarja, da ga med potapljanjem najbolj navdušuje tišina, ki jo lahko najde v globini morja: »Ko se potopim tako globoko, da ne vidim več svetlobe, da nikogar ne slišim: ko se znajdem povsem sam v globini morja – to je nekaj najlepšega!« Boris, zanimivo, ni odraščal ob morju: rodil se je v Avstriji in se šele pri osemnajstih letih preselil v Split. A s starši je vsa poletja preživljal v Rogoznici in pravi, da se je pri sedmih letih na smrt zaljubil v neskončno modrino. »Že takrat sem vedel, da bom potapljač!«
Obožuje tišino in samoto v globini morja.
Prestavi se v drug svet
V znameniti knjigi je tako zdaj zapisano Borisovo ime, a glede na zagrizenost in pogum 23-letnika, študenta kineziologije, to zagotovo ni zadnjič. Kateri bo njegov naslednji podvig, ne razodeva, a podvodni svet je zanj neskončen in poln vznemirljivih priložnosti, zato ne gre dvomiti, da bo mladenič, čigar ime je že dlje med svetovno elitno, znova navdušil. »Podvig ni bil tako zelo zahteven v telesnem smislu, v psihičnem pa zelo. Zelo se moram potruditi, da se popolnoma osredotočim, moram se prestaviti v drugi svet,« o preizkušnji pripoveduje Boris in priznava, da je hoja pod vodo prav poseben izziv zaradi mnogo večjega upora: »Ena noga se mora vedno dotikati dna, pod vodo pa mora biti ves čas celo telo.«Trenira šestkrat na teden po dve uri; potapljanje mu ne vzame veliko časa, in poudarja, da največje breme vedno nosi glava: »Mentalni trening je najpomembnejši, vedno je treba iskati pomembno motivacijo. Nenehno se spodbujam in si govorim, da sem zmagovalec, da zmorem še več.« Poudarja, da ga med potapljanjem najbolj navdušuje tišina, ki jo lahko najde v globini morja: »Ko se potopim tako globoko, da ne vidim več svetlobe, da nikogar ne slišim: ko se znajdem povsem sam v globini morja – to je nekaj najlepšega!« Boris, zanimivo, ni odraščal ob morju: rodil se je v Avstriji in se šele pri osemnajstih letih preselil v Split. A s starši je vsa poletja preživljal v Rogoznici in pravi, da se je pri sedmih letih na smrt zaljubil v neskončno modrino. »Že takrat sem vedel, da bom potapljač!«
