Že odpisani Tibor na dan prehodi 10 kilometrov

Celje – Danes 27-letni Tibor Glušič je bil pred šestimi leti udeležen v hudi prometni nesreči, o kateri smo poročali tudi v Slovenskih novicah. Bil je za volanom osebnega vozila, ki ga je v Kristan Vrhu, na območju Šmarja, sredi belega dne sredi novembra zaneslo s ceste. Ni bil vinjen, ker nikoli ni pil, zato so ga prijatelji tudi radi določili za voznika. Morda sta bili krivi malenkost neprilagojena hitrost, čeprav ne višja od dovoljene, in neizkušenost. A na mostu, ki je rad spolzek, kar priznavajo tudi domačini, je bilo to dovolj, da ga je zaneslo v jarek. V vozilu ni bil sam. Ob njem je bil prijatelj, na zadnjih sedežih pa mlado dekle, ki je v nesreči izgubilo življenje. Tibor je ostal ukleščen v vozilu, ki je obstalo v potoku, in je ležal v vodi, dokler ga niso rešili gasilci. Tudi zato se je dva meseca boril s hudimi pljučnicami, ki se kar niso hotele pozdraviti. Besede zdravnikov, da ima hudo možgansko poškodbo, zaradi katere, tako so jim vsaj rekli v bolnišnici, verjetno nikoli več ne bo stal na nogah, pa so bile za njegove bližnje hud šok. A se mama in oče nista sprijaznila in sta stvari vzela v svoje roke. Danes, po šestih letih, ko se je Tibor spet postavil na noge, ko se zjutraj sam obleče in uredi, sam tudi je in zleze v kopalno kad, sta ponosna na prehojeno pot, čeprav bolečo in težko, polno odrekanja.

Po 14 ur ob
s inu v bolnišnici

»Rekla bi, da je za to kriv predvsem moj egoizem,« pravi mama Ingrid, ki je po nesreči ves svoj čas posvetila sinu in bila tudi v bolnišnici, izmenjaje se z očetom, ves čas ob njem. Razen ponoči. Tibor je bil prve tri tedne po nesreči v umetni komi zaradi poškodbe možganov. In tudi zdravil, ki jih je prejemal. »Sploh ne vem, kako sem takrat živela. Iz možganske poškodbe so izhajale spazme, krčenje mišic, kar je vidno še danes. Ko se je zbudil iz kome, je imel blodnje, najprej me sploh ni poznal in je govoril, da sem mu sicer znana, a da jaz nisem njegova mama. Pestile so ga pljučnice, v bolnišnici so se spopadali še s številnimi težavami, najhuje pa je bilo, ko so nam rekli, da Tibor noge, ki jo je imel skrčeno čisto pod zadnjico, nikoli več ne bo mogel povsem iztegniti in zato tudi ne hoditi. Da bo priklenjen na voziček,« se spominja Ingrid. Po treh mesecih so jim celo svetovali, naj začno zanj iskati dom. »A sem rekla, da tja nikoli ne bo šel. V bolnišnici je bil vse do začetka julija. Srečo smo imeli, da ga je zdravil nevrokirurg dr. Igor Ante Jeremič, njemu gre tudi zahvala, da so nama z očetom dovolili biti vseskozi ob sinu, in to je bil eden od večjih prebojev v tej bolnišnici. Tudi za druge starše, ki so jim dovolili biti ob hudo poškodovanih otrocih. Jaz sem takrat še delala, po treh mesecih bolniške pa so mi skrajšali delovni čas na le štiri ure. V bistvu je tako, da pri nas za otroka, ko ta enkrat dopolni 18 let, ne dobiš nege. Dobiš jo za moža, tudi za mamo, za lastnega otroka pa ne, kar je res žalostno. A mene to ni motilo, v bolnišnici sem bila skoraj 14 ur na dan, domov sem hodila samo spat,« pravi Ingrid, ki je sestram pomagala sina previjati, preoblačiti, tudi hraniti.

Po enem letu
 je spet govoril

Po štirih mesecih so ga ob koncih tedna že lahko vzeli domov, Glušičevi so najeli fizioterapevtko, ta prihaja k njim vsak dan. Še danes. In to je očitno pomagalo, da se so začeli kazati prvi pozitivni rezultati. Julija 2012 je šel Tibor iz bolnišnice naravnost na rehabilitacijo v Sočo. Še naprej so se ob koncih tedna s Tiborjem vračali domov in tudi doma je s fizioterapevtko izvajal vaje, ki so trajale po več ur. »S Tiborjem sva tudi brala in pisala, veliko sem mu pela in se igrala miselno igro memory. In počasi se mu je začel vračati tudi spomin. Po enem letu je že govoril. Sicer počasi, a zelo razločno. Nekaj časa celo samo angleško, nekaj časa nemško, matematika mu ni delala nobenih preglavic,« se spominja mama Ingrid, ki v čudeže ni verjela, a tudi ni nikoli nad ničemer obupala. Fizioterapevtka je prihajala vsak dan in vsi so se obešali na Tiborjevo nogo. »Ubogi revež, bil je moker od bolečin, ko smo trmasto vztrajali, da bomo nogo zravnali, in smo zato nanjo obešali do 30-kilogramske uteži. In ko je lepega dne stopil s peto na tla, nismo mogli verjeti, da ves znoj ni bil zaman. Tri leta smo hodili po stopnicah v tretje nadstropje tudi po pol ure in dlje in nosili voziček gor in dol, ne glede na vreme. Potem sva začela hoditi s hojko,« se prvega velikega napredka rada spominja mama Ingrid.

Nadarjen študent multimedije

Vaje in še enkrat vaje s pomočjo fizioterapevtke in tudi očeta pa so dajale rezultate. A brez davka ni šlo. Tiborjev oče je po treh letih doživel odpoved srca, a so ga na srečo rešili. Tašča, Tiborjeva babica, pa je od same žalosti umrla. Napredek se ni meril v sekundah ali minutah, temveč je bil uspeh viden šele po več mesecih in letih. »Prvi in največji dosežek je bil, ko sva s Tiborjem pred dvema letoma prišla na čisto drugi konec mesta, na obisk k moji mami. To je bil podvig, ki sva se ga zelo razveselila. No, danes pa že sam in z berglo prehodi do 10 kilometrov na dan, vsak drugi dan pa na sobnem kolesu prevozi 60 kilometrov, da trenira noge za hojo,« ga pohvali mama. In Tibor? Pove nam, da se prvega leta po nesreči ne spominja. »Bivanja v Soči pa zelo dobro. Vem, da so se vsi res zelo trudili okoli mene. Ampak ko sem se začel zavedati, v kakšnem stanju sem, bi se, če bi imel pištolo, kar ustrelil,« odkrito prizna nekdanji študent inštituta za multimedije, ki je užival pri snemanju videospotov in porok. In si je vedno želel delati v medijski industriji. Ko ga pobaramo, ali je staršem hvaležen, da so zanj žrtvovali toliko časa in ga spet postavili na noge, pa odgovori: »To sta si želela, zdaj me imata, kakršen sem.« A iskrivega humorja Tiborju ne manjka. Tudi medtem ne, ko sebi in mami vsako jutro skuha dišečo kavo.