Političnega spora zaradi financiranja zasebnih šol ne razumem. Ne razumem niti odločbe ustavnega sodišča in predvsem ne razumem, da politika toliko časa posveča, še bolje, izgublja z natanko šestimi zasebnimi šolami. To je vendar absurd. Kaj tu ni jasno in česa tu nekateri ne razumejo?
Zame je dilema popolnoma preprosta. Javno je javno in zasebno je zasebno. Prvo naj bi bilo brezplačno in drugo plačljivo. Vse ostalo je bulšit. Kot razumem ustavo in njeno tolmačenje marsikaterega ustavnega pravnika, mora država zagotoviti, da vsi Slovenčki lahko obiskujejo osnovno šolo, ki se financira iz javnih sredstev. In to je zagotovljeno. V javnih osnovnih šolah je več kot dovolj prostora prav za slehernega otroka. Ali bo ta obiskoval javno ali zasebno šolo, pa je odločitev staršev. In glede na odločitev morajo ti sprejeti tudi odgovornosti.
V anglo-saksonskem svetu, po katerem se tako radi zgledujemo, pa tudi marsikje drugje je ta odgovornost šolnina. Starši pri nas pa vijejo roke, da šolnine ne zmorejo, da je krivična, da je njihov otrok deprivilegiran, in zahtevajo 100-odstotno financiranje ne le osnovnega programa, temveč tudi nadstandarda. Pa kaj še! Kdo pa jih sili v zasebno šolo?
Če ne zmorejo šolnin, naj zasebne šole uvedejo štipendije ali pa naj starši najamejo kredite ali, joj groza, otroka vpišejo v javno šolo. A glej presenečenje! Ti isti starši bodo hitro ugotovili, da tudi javna šola ni 100-odstotno financirana iz proračuna. Ne le nadstandard, kot je še vedno učenje tujih jezikov, inštrumenta, računalništva pa še kaj bi se našlo, tudi vse ekskurzije, gledališke predstave in kar je še obveznih vsebin, ki se odvijajo izven šole, plačamo starši. Kako nam še ni padlo na pamet, da bi pred ustavnim sodiščem vili roke, da so nam kršene ustavne pravice?
Sploh pa se v tujini, kljub šolninam, zasebne šole izdatno hranijo tudi s sredstvi donatorjev. In ker je večina naših zasebnih šol pod okriljem RKC, res ne vidim razloga, da ta pri vsem premoženju in nabirkah po nedeljskih mašah ne bi zmogla primakniti manjkajočega dela denarja. Kje je torej problem?
