Zadnji kovač na vasi (FOTO)
Dandanes, ko hitro izginjajo različni poklici in s tem obrti, ki so bile nekoč glavni vir prihodka za mnoge družine, je zanimivo srečati človeka, ki se trudi ohranjati tradicijo. Mednje gotovo spada Roman Šafarič z Dragotinskega Vrha v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Pri njem se namreč tudi danes pogosto sliši zvok udarjanja kladiva v nakovalo; tudi ob našem obisku je Roman v kovačnici zakuril ogenj in koval razbeljeno železo.
Čeprav je treba delo hitro končati, je prijazni gostitelj, ko smo vstopili v kovačnico, odložil kladivo in stekel je prijazen pogovor z gospodom kovačem. Da, z gospodom. Povedal nam je, da so kovačem nekoč dejansko rekli gospod, a le takrat, ko je bil kovač na vasi ob učitelju in župniku zares gospod. To predvsem zato, ker je vsaka hiša oz. gospodinjstvo potrebovalo kovaške storitve.
Odvisni od rokodelcev
Še ne tako dolgo tega je v vsaki malce večji vasi delovala kovačija. Brez kovača si ni bilo mogoče zamisliti kmetovanja, kajti skoraj vsi pripomočki so bili njegovo delo. Pri tem velja omeniti, da so bili tedaj ljudje na vasi v veliki meri odvisni tudi od drugih rokodelcev, denimo kolarjev, mizarjev, pletarjev košev, slamokrovcev, zidarjev, sedlarjev, čevljarjev, krojačev, šivilj … Žal je večino, če ne prav vseh, uničila industrija oziroma tehnološki napredek.
Še ne tako dolgo tega je v vsaki malo večji vasi delovala kovačija.
Še najdlje so se obdržali kovači. Toda tudi ti so zelo redki, le tu in tam najdemo katerega, ki še zna vrteti kladivo ob nakovalu. Kot rečeno, je eden takšnih 60-letni Roman Šafarič, ki nam je o svojem poklicu povedal: »Izhajam iz kovaške družine, kajti tudi oče Roman je bil kovač. Leta 1955 je na tej mali kmetiji odprl kovaško obrt. Ker ni imel mojstrskega izpita, ni smel imeti vajencev, zato sem se šel jaz učit h kovaškemu mojstru Francu Kocuvanu, ki je imel kovačijo v Sovjaku. Pri njem sem dobil potrebno znanje. Moram pa povedati, da sem ga veliko dobil pri očetu, ki je opravljal tovrstna zahtevnejša dela. Po njem sem leta 1982 prevzel obrt in jo vodil do invalidske upokojitve. Po težki bolezni sem se namreč leta 2005 upokojil. Dolgo je delavnica samevala, saj sem bil nesposoben prijeti za kladivo, zdaj ga pa spet lahko malo.«
Nered spada v ta poklic
Vstopiti v njegovo kovačnico je sicer pravi užitek, vse je tako, kot je bilo pred mnogo leti. Povsod polno železja, kovačnica pa črna, kot je bila več kot pol stoletja. Kot nam je povedal, če bi jo prebelil, bi ne bila več kovačnica. Tudi nered spada v ta poklic. Tega ustvarijo razni kovinski izdelki, ki so odloženi, pač za vsak slučaj. Kovač ničesar ne zavrže. Kot nam je povedal Roman, je že njegov oče dejal, da »po sedmih letih vse prav pride«. Ko smo se ozirali po orodju, smo naleteli na mnoge stare kovaške pripomočke, brez katerih ne bi mogel delati. Ob kovaškem kladivu sta najpomembnejša nakovalo in kovaški primež, šraufštok. Kovač potrebuje tudi razna druga kladiva, različne klešče in podobno. Pokazal nam je serijo šnajcagov, priprav za rezanje navoja, ki ni bil metrični ali vidvordov, ampak original kovaški. Ob starem kovaškem orodju je v njegovi delavnici tudi veliko sodobnih pripomočkov. V kotu je postavljeno staro mehansko vzmetno kladivo, ki ga poganja elektrika, kotne brusilke, stabilni vrtalni stroji, varilni aparat s plinom in še kaj. Ognja ne prepihuje več s kovaškim mehom, ampak z ventilatorjem.
Ko je oče predal kovaško obrt sinu Romanu, se je posvetil kmetovanju, na šestih hektarjih veliki posesti so vedno imeli nekaj glav goveje živine ter nekaj prašičev. Danes imajo še le kakega prašiča za lastne potrebe, ob tem pa koze, zajce, kokoši, race. Vse to le zase. Imeli so tudi vinograd, a so ga izsekali.
Da čas mine
Na vprašanje, zakaj kljub težki bolezni še zahaja v kovačnico, Roman pove, da je njegovo kovaško delo resda prekinila bolezen, a kljub temu ga človek, ki je z veseljem predan temu poklicu, težko opusti. »V delavnico se odpravim samo zato, da mi mine čas. Ker kovačev ni več, me mnogi prijatelji prosijo, da jim kaj naredim, popravim. Kolikor zmorem, jim ustrežem. Kot je znano, od tega dela nihče ne postane bogat, a polepšam si marsikateri dan.«
Ker kovačev ni več, me mnogi prijatelji prosijo, da jim kaj naredim, popravim. Kolikor zmorem, jim ustrežem.
Ob strani mu stoji žena Ksenija, ki po potrebi prime za težko kladivo. Ob slovesu je omenil, da je z njim Šafaričeve kovačije konec, kajti rodile so se jima tri hčerke, vnuki pa se gotovo ne bodo podali v ta poklic.
