LJUBLJANA – Nekdanji notranji minister, zdajšnji poslanec opozicijskega SDS dr. Vinko Gorenak se je odzval na, kot jo je poimenoval, prepočasno metamorfozo in zgolj navidezno pomirjujoča zagotovila, izrečena predvčerajšnjim na novinarski konferenci predsednika vlade dr. Mira Cerarja in ministrice za notranje zadeve mag. Vesne Györkös Žnidar. Dr. Gorenak je, pravi, še najbolj zaskrbljen zaradi treh vrst nevarnosti, ki se je, čeprav že povsem konkretno grozijo naši državi ter državljankam in državljanom Slovenije, naša vlada očitno še niti ne zaveda: »Prvič, da bi ostali zunaj ožjega dela Evropske unije in znotraj trdnega Schengena. Drugič, da razmere prerastejo v popolnoma neobvladljive in kaotične. Četudi mi bodo nekateri najbrž očitali, češ da s tem strašim ljudi, menim, da je treba zelo jasno opozoriti, da nimamo ne policijskih ne vojaških sil, ki bi lahko varovale mejo (s Hrvaško), če bo poskušalo v našo državo vstopiti 30.000, 50.000 ali celo 60.000 migrantov. Tretja stvar, na katero sem želel opozoriti, ker se mi zdi še kako pomembna, pa je, da slovenski državljan, ki je 40 let delal za tekočim trakom, dobi le 434 evrov minimalne pokojnine na mesec oziroma država zanj vsako leto iz pokojninske blagajne plača 5208 evrov. Za posameznega prosilca za azil pa naša država vsak mesec plača najmanj 823 evrov oziroma 10.000 evrov na letni ravni, po najnovejši napovedi finančnega ministra dr. Dušana Mramorja – to sem slišal na radiu – pa naj bi bilo v enem letu za posameznega prosilca za azil treba zagotoviti celo 13.000 evrov. Torej, slovenski upokojenec bo dobil v enem letu 5208 evra, posamezni prosilec v istem obdobju od slovenske države celo 13.000 evrov. To po mojem mnenju ni sprejemljivo. Naša vlada pa medtem še kar odlaša tudi s predlaganjem novega zakona o azilu, ki bi ga v tem hipu nujno potrebovali.«
Po mnenju poslanca SDS dr. Vinka Gorenaka je neresnično in tudi skrajno sprenevedavo ponavljajoče se zatrjevanje predstavnikov naše vlade s premierjem dr. Mirom Cerarjem na čelu, češ da Slovenija varuje oziroma celo še zmeraj uspešno varuje schengensko mejo. »Pa saj v resnici Slovenija že nekaj časa ne varuje več Schengena. Zakaj ga ne? Zato, ker ne upošteva schengenske zakonodaje. Žal smo edina država članica EU znotraj schengenskega območja, ki poleg Grčije vztrajno krši schengensko zakonodajo. Približno 170.000 ljudi, ki so že prestopili slovensko-hrvaško mejo in jim pri tem sploh ni bilo treba upoštevati schengenske zakonodaje, je to zakonodajo nedvomno kršilo in so zato po uradno veljavni zakonodaji, pa če je komu to všeč ali ne, ilegalni migranti,« pravi in dodaja, »samo tistih 65 ljudi, ki je zaprosilo za azil, je pravzaprav zakonito vstopilo na območje Republike Slovenije, vsem drugim migrantom smo pač omogočili nezakonit vstop.« |
Nemci in Avstrijci pa lahko
Še na nekaj je za Slovenske novice poudaril dr. Gorenak: »Zakaj pa so v Nemčiji medtem lahko povsem ukinili finančno pomoč prosilcem za azil? Poglejte, tudi v Avstriji so se, takoj ko so ugotovili, da zaradi tega naraščajo neobvladljivi stroški, odločili za uvedbo tako imenovanega zgolj začasnega azila.«
O, ja, finančni minister Mramor je v drugi polovici letošnjega septembra (ko je v državnem zboru odgovarjal na poslansko vprašanje predstavnika opozicijskega SDS mag. Andreja Širclja o pričakovano višjih proračunskih izdatkih od prvotno predvidenih) res pojasnil, da bi tako imenovano upravljanje begunske krize našo državo lahko stalo celo približno 5,8 milijona evrov. Je pa minister že takrat tudi priznal, da bo (prav zaradi begunske krize) dodatna sredstva najbrž treba zagotoviti s prerazporeditvami iz tistih proračunskih postavk, kjer ne bodo v celoti porabljena. Poleg tega je še povedal, da vlada samo zaradi kritja naraščajočih stroškov, ki naj bi nastali kot posledica begunske krize, (še) ne načrtuje dodatnega zadolževanja in niti ne novega rebalansa proračuna, da pa on in vlada, kot temu po navadi pravimo, živita v upanju, da bo Slovenija dodatna sredstva vendarle prejela še iz bruseljske blagajne. Mramor je prav tako opozoril, sklicujoč se, kot je dejal, na izkušnje drugih držav, da bi lahko – kar bo odvisno tudi od vsakokratne stopnje oziroma obsega kriznih razmer – posamezne dneve z upravljanjem (odpravljanjem) posledic begunske krize imeli celo do – milijon evrov stroškov. Z obravnavano posameznega prosilca za azil naj bi sicer Slovenija na letni ravni (v enem letu) imela kvečjemu do 10.000 evrov proračunskih izdatkov.
Ko je Mramor t(ak)o zagotavljal, je bila pri nas zaradi begunske krize (zato, ker nam nekaterih, ki so ilegalno prišli v Slovenijo iz Madžarske, ni uspelo vrniti tja in ker je tudi Avstrija v našo državo vrnila sedem državljanov Sirije) resda le peščica prosilcev za azil, še največ Iračanov, Irancev in domnevnih Sircev. Danes pa je prav gotovo že treba upoštevati, da je Mramor to izjavljal septembra, ko sta tudi ministrstvo za notranje zadeve oziroma državni sekretar Boštjan Šefic v imenu slednjega še skrajno optimistično pričakovala, da bo čez Hrvaško do slovenske meje vsak dan prišlo od nekaj sto do največ 2000 migrantov. Točno, pozneje so se, kot vemo, razmere na slovensko-hrvaški meji drastično oziroma dramatično poslabšale.
