V zadnjih dneh se ob incidentih v Piranskem zalivu zdi, da smo od mirne rešitve mejnega vprašanja enako daleč kot pred sklenitvijo arbitražnega sporazuma. Hrvaški premier poziva hrvaške ribiče, naj lovijo do polovice zaliva, slovenski zunanji minister pa, da bi morala Slovenija braniti z arbitražnim sporazumom dodeljene koordinate. Zelo naivno in nevarno bi bilo sklepati, da lahko Slovenija z vsemi sredstvi, tudi s silo, uresniči arbitražni sporazum in da Hrvaška tega z vsemi sredstvi ne bo branila. Arbitražni sporazum smo navsezadnje sklenili zato, da pridemo do mirne sporazumne rešitve spora. Prisluškovalna afera Drenik-Sekolec je ponudila povod Hrvaški za enostranski izstop iz arbitražnega sporazuma. Načeloma je res, da je mednarodno pravo na naši strani, ampak praksa vsakdanjega življenja kaže, da nam to trenutno ne pomaga prav dosti. V Piranskem zalivu ni nafte, nobena izmed v spor vpletenih držav tudi nima jedrskega orožja, tako da močno dvomim, da se bo tujina veliko ukvarjala z vprašanjem Piranskega zaliva in z uresničitvijo arbitražnega sporazuma. Za mednarodno skupnost je obmejni spor med Slovenijo in Hrvaško skoraj nepomemben v primerjavi z nevarnostjo izbruha jedrske vojne na Korejskem polotoku ali pa v primerjavi z eksplozivnimi razmerami na Bližnjem vzhodu. Obe državi sta članici EU in Nata in z vidika velesil je vse skupaj videti kot spor med bivšima zakoncema glede skupnega premoženja. Navsezadnje se moramo zavedati, da arbitražnega sporazuma ne more namesto vpletenih držav uveljaviti nihče drug. Za kaj takega mednarodna skupnost nima niti sredstev niti prave volje, mednarodne deklaracije pa v praksi žal nimajo velike teže. Na Hrvaškem ni nobenega politika, ki bi se zavzemal za uresničitev arbitraže, in tudi javnost tega ne podpira. Zato je upravičena bojazen, da bodo ljudje na obeh straneh meje še dolgo talci različnih predvolilnih političnih igric in da se zanje prav veliko ni in ne bo spremenilo. To pa pomeni, da je v Piranskem zalivu še naprej vse po starem.
