NOVA VAS PRI ŠMARJU – Žalostno in hkrati grozljivo se je slišala zgodba neznanega moškega, ki je pred dnevi poklical v uredništvo Slovenskih novic in sporočil, da eden izmed njegovih sokrajanov, Ivan Marcen iz Nove vasi pri Šmarju, živi v strašnih razmerah. »Živi brez elektrike, je neumit, v mrzli hiši, polni mačk in iztrebkov,« nam je povedal in nadaljeval, da k njemu vsak dan hodijo negovalke, ki se bojijo, da bi dobile kakšno okužbo ali jo prenesle drugam. »Ljudje so že klicali na center za socialno delo (CSD), a storjeno ni bilo nič,« je še dejal gospod.
Da bi preverili njegove navedbe in kako za gospoda skrbi CSD Šmarje pri Jelšah, smo se takoj odpravili v Novo vas pri Šmarju. Pred Marcenovo hišo, ki stoji ob makadamski poti na robu vasi, smo opazili več ostankov smeti, ki so ležali okrog, hiša pa je na zunaj delovala precej zapuščena. Nekatera okna so bila na pol odprta ali sploh niso bila zastekljena. Na vhodnih vratih, kjer visi tudi hišna številka, je bilo že toliko pajčevine, da je že vsakomur takoj jasno, da jih že dolgo nihče ni odprl. Vseeno smo potrkali in iz notranjosti slišali glas starejšega gospoda, ki nas je povabil, naj pridemo v hišo. A skozi stranski vhod, ta je bil ves čas odprt. Najprej smo prišli do manjšega hodnika, od koder se lahko pride v dve sobi. Gospod Marcen je bil v drugi sobi na koncu hodnika, ki je prav tako precej zapuščen, a kljub temu pospravljen. Skratka, o iztrebkih ali drugi nemogoči umazaniji ni bilo ne duha ne sluha. Podobno je bilo v sobi, kjer živi Ivan. Slednji se je našega obiska zelo razveselil, pri čemer je ves čas ležal v svoji postelji.
Važno, da je zdrav in sit
Zato nas je, glede na to, da je bila ura že nekaj čez poldne, najprej zanimalo, ali leži zaradi bolezni ali samo počiva. »O, zdravje je,« nam takoj odgovori in doda, da bi bil na prostem, če bi imel zunaj kaj dela. »Za delo ni, da bi kaj delal. Ko je sonce, grem v gozd nabirat gobe,« razloži Marcen in nikakor ne pozabi opozoriti, da je v bližnjem gozdu toliko gob, »kot da bi bile sejane«. V nadaljevanju nam zaupa, da v hiši sam živi že pet let. Na vprašanje, ali je ne bi bilo dobro vsaj v notranjosti nekoliko obnoviti, saj je lesena okna, stropove in tla že močno načel zob časa, nam odgovori, da to ni stara hiša. »Jaz sem jo postavil. Še fasada je nova,« pove, pri čemer nam ne da prav nobenega občutka, da bi v majhnem bivališču kaj pogrešal. »Radia in televizije nimam,« nam zaupa ter pojasni, da se umiva pri umivalniku pri jedilni mizi, vse skupaj dva ali tri korake stran od postelje. »Pomembno je, da sem zdrav. Delo imam, hrano imam. Hrana je glavna,« strne 61-letnik, ki malo potoži, da mu manjka kakšna ženska.
No, pred nekaj leti nazaj je že stanovala neka ženska, a ga je, kot pravi, zapustila. »Šla je. Ni hotela delati. Smrdelo ji je delo,« razloži in na kratko pove, kako je včasih delal v različnih podjetjih, od enega gradbenega podjetja v Ljubljani pa vse do velenjskega rudnika. Še danes pomaga sosedom pri kmečkih opravilih. Da ga v sobi ne zebe, se greje z manjšim električnim radiatorjem. Elektriko, kot nam pojasni, mu je napeljal sosed, ki ima veliko kmetijo. Zaupal nam je tudi, da nima nobenega otroka, ima pa sestro in brata, ki ga obiskujeta. Sicer, kot nadaljuje, je zanj dobro poskrbljeno.
Ognja ne sme imeti
»Zjutraj, popoldne in zvečer oziroma trikrat na dan k meni pridejo negovalke. Mi dajo jesti in prinesejo tudi toplo vodo,« razloži Ivan ter doda, da gospe tudi malo pospravijo. In res. Soba je, kolikor se v takšnih razmerah sploh da pričakovati, zares lepo urejena. Skratka, vidi se, da je redno pospravljena. Gospod nam, preden se poslovimo, razkrije še, da ima nedaleč stran od hiše tudi ribnik, kjer hrani ribe.
Med pogovorom s krajani smo še lahko izvedeli, da CSD Šmarje pri Jelšah zanj zares lepo skrbi in da ga socialne službe niso pozabile. »Zares zgledno skrbijo zanj,« nam zatrdijo in dodajo, da mu vsak dan prinašajo tablete, ki jih mora redno jemati. Razkrijejo nam, da je bil pred leti gospod zelo priden in da je res pomagal bližnjemu kmetu. Kar se tiče žensk, naj ne bi bil tako vzoren. Z zadnjo namreč naj ne bi preveč lepo ravnal. »Ni šla, ampak je morala pobegniti. Nagnal jo je,« izvemo. Kot tudi to, da je hišo, v kateri živi, kupil pred 30 leti in da je bil nekoč za njo hlev, ki je danes le še ena velika podrtija. Zaradi bolezni pri hiši ne sme imeti ognja, saj bi lahko hitro zagorelo.
Trikrat na dan ga obiščejo |
