RAZKRIŽJE – Žalostno je, kadar se sporečejo sorodniki, še bolj mučno je, če se to zgodi po smrti njihovih najbližjih. Ivan in Katarina Belovič s Šafarskega pri Razkrižju v Prlekiji sta imela deset otrok. Ivan, ki je večji del življenja živel v nemškem mestu Solingen, je star 56 let umrl pred natanko pol stoletja, njegova žena Katarina Belovič, rojena Stojko, je umrla 29 let pozneje, in sicer 21. marca 1996. Toda pokojnika ne počivata v miru, saj se nekateri izmed njunih 10 otrok še vedno nočejo ali ne morejo dogovoriti okrog zapuščine. Raje so se odločili za pranje umazanega perila v javnosti.
Najprej je njuna hčerka, 67-letna Anica (poročena Bukovič), ki je večji del življenja prebila v Nemčiji, trenutno pa živi v Ljutomeru in se pripravlja na prodajo tistega, kar je podedovala na Šafarskem, za Slovenske novice med drugim povedala: »Ogoljufana sem, ker sta dediča posegla in razpolagala s premoženjem zapustnika (očeta, op. p.) mimo njegove veljavne oporoke.« Bukovičeva se ne more sprijazniti z razdelitvijo domačije, po kateri naj bi sestri Veri pripadle tri četrtine nepremičnine, njej, Anici, pa samo četrtina.
Po daljšem premisleku se je odločila spregovoriti tudi Aničina sestra, 74-letna Vera Bencek, upokojena učiteljica, ki pravi, da se ne brani, ker da ničesar ni kriva. »Namesto da bi se tega malo časa, kar nam ga je še ostalo, družili in se imeli radi, se kregamo, žalimo in peremo umazano perilo,« obžaluje Vera, ki je decembra 2015 ostala brez moža, pred leti pa brez 18-letnega sina, ki je umrl v prometni nesreči.
Naša sogovornica, ki živi sama, hčerki imata družini v Celju in Avstriji, trdi, da velika večina Aničinih očitkov ne drži. Ima veliko gradiva, ki da postavlja na laž Aničine trditve o goljufijah in prevarah, povezanih z dedovanjem za starši. Vera tudi izpostavi, da bo sodišče povedalo svoje.
»V resnici bi morala biti jaz tista, ki bi se odrekla njej, saj me že sedem let maltretira, mi pošilja žaljiva pisma, policijo, kriminaliste, me toži na sodišču itd. Zelo sem žalostna in sram me je, da se kaj takega dogaja med sestrama. Vsa leta sem delala v dobro našega kraja in naših otrok kot prosvetna delavka in niti pomislila nisem, da bom na jesen življenja doživljala kaj takega,« se priduša Vera, ki jo še najbolj boli očitek, češ da je zavrgla svojo mamo, ki se je po letih življenja v Nemčiji vrnila domov.
»Od desetih otrok sem ostala le jaz, ki sem s hvaležnostjo in ljubeznijo skupaj z možem skrbela zanjo do njene smrti, saj je umrla pri nas, kar lahko ljudje potrdijo. Tragično sem izgubila 18-letnega sina. Takrat mi je (sestra Anica, op. p.) pomagala s 500 nemškimi markami, a sem ji morala še pred smrtjo moža vrniti 250 evrov, drugače mož ne bi smel biti pokopan ob sinu in bi me še tožila za ta denar.« Tako Vera Bencek, ki nam je pokazala tudi pismo mame Katarine, ki je pisala vsem otrokom, naj se ne prepirajo, poleg tega pa tudi, da naj bi sporno zemljišče ob hiši, parcela, vrt in sadovnjak pripadli Veri in njenemu možu Rudolfu.
