Tudi ribje konzerve imele pokuševalce

IZOLA – Gotovo ga ni, ki mu ob ribah v konzervi najprej ne pade na um Delamaris Izola. Industrija ribjih konzerv ima v tem mestu sila dolgo tradicijo, ki pa je od leta 2014 preseljena v Pivko. Leta 2009 je namreč lastnik družbe Delamaris, d. o. o., postalo podjetje Pivka perutninarstvo, d. d., ki je pred dvema letoma v Pivki odprlo objekt Delamaris Kal. Ta nadaljuje pot te že 135-letne izolske tradicije. V Izoli ribjih konzerv tako ne delajo več, saj se zaposleni iz Izole zdaj vozijo na Kal. A je spomin na izolsko tovarno med Izolani še kako živ. Od konca lanskega leta ga v izolskem Muzeju Parenzana obuja tudi nova zbirka o tamkajšnjem ribištvu in konzervni industriji.

»V muzeju se trudimo predstavljati vse, kar diši po Izoli, in Izola ima mnogo zanimivih stvari, ki jih lahko pokaže,« pravi njegov vodja Srečko Gombač. Muzej velja obiskati, saj je prav neobičajno pester. V njem boste tako poleg izolske zgodbe o ribjih konzervah izvedeli tudi marsikaj zanimivega o zgodovini mesta, ribištvu, železniški progi Parenzani, ladji Rex, izolskem škveru, istrski oblačilni kulturi, Mehanotehniki in ne nazadnje celo o kar 14 izolskih športnikih, ki so bili do zdaj na olimpijskih igrah. Med drugim je v muzeju maketa tržaške ladje Civetta, ki je bila leta 1827 prvi parnik na svetu s pogonom na Resslov ladijski vijak. Poleg tega lahko vstopite v simulator kabine ribiške barke ali pa s poganjanjem pedalov sobnega kolesa proizvajate električno energijo, ki poganja vlakec.

»Okoli leta 1900 je bilo v Izoli kar šest tovarn za predelavo in konzerviranje rib. Prvo je leta 1879 odprl Francoz Emile Louis Roullet oziroma francosko podjetje Generalna francoska družba za konzerviranje živil (Societe Generale francaise), ki so jo domačini poimenovali »fabrica dei Francesi« (francoska tovarna) ali »fabrica dei bagni« (tovarna pri kopališču, ker je stala v bližini nekdanjih Vascottovih term). Drugo, ki je začela delovati leto pozneje, je zgradil Dunajčan Warhanek, in bilo jih je še nekaj. Iz vseh teh obratov sta potem nastali tovarni Ampelea in Arrigoni,« opisuje Gombač začetke izolskih ribjih konzerv, od katerih so jih že kmalu več kot polovico prodali na tuje.

Industrija konzerv je cvetela, pa naj je šlo za sardele, inčune, skuše, tune, jegulje iz beneške lagune, slanike iz Norveške ali pa pozneje poleg rib tudi za slive, grah, fižol, meso, paradižnike in še kaj. Lastništvo tovarn se je menjalo, a kakovostne konzerve so romale po vsej Evropi, v Rusijo, na Bližnji vzhod in v Ameriko.

Suša, kuga in španska mrzlica

Med prvo svetovno vojno so prepovedali ribolov, saj je bilo morje minirano, večina moških prebivalcev Izole je bila na frontah in nato so prišle še velika suša, kuga ter španska mrzlica. Ribiči in ženske so ostali brez dela. Leta 1920 je celotno izolsko premoženje avstrijske banke, ki ga je ta prej kupila od Francozov, skupaj s še nekaj tovarnami, prešlo v last italijanskega podjetja S. A. Conservifici. To se je 1930 preimenovalo v Ampelea Conservatrici S. A. Z modernizacijo je sledil nov vzpon. Ampelea in Arrigoni sta imeli leta 1938 lastno ribiško floto 31 plovil, tudi tunolovke in ladji za uvoz zamrznjenih rib. Okoli leta 1940 je ta industrija zaposlovala kar kakih 1200 ljudi, med njimi celo specialne pokuševalce, ki so bdeli nad kakovostjo konzerv.

Po koncu druge svetovne vojne je bilo delovanje industrije močno okrnjeno, saj so se bali, da to ozemlje, ki je bilo v coni B, po mirovni pogodbi ne bo pripadalo Jugoslaviji. Tako je leta 1947 iz Beograda prišel ukaz, da od tam odpeljejo vse sodobne stroje na Hrvaško. Ostala je samo dotrajana stara oprema in istega leta je bila tovarna z novim imenom Ex Ampelea nacionalizirana. Nato je bil leta 1952 ustanovljen Delamaris in po letu 1954, ko je bilo to ozemlje dokončno priključeno Jugoslaviji, se je začela modernizacija konzervne industrije. Sledila so leta reorganizacije takratne živilske industrije, združevanja in razdruževanja tovrstnih podjetij in spreminjanja njihovih imen.

Ujeli 220 kg težkega tuna

Osamosvojitev Slovenije je za Delamaris pomenila krčenje tržišča in preusmeritev na močno konkurenčne tuje trge. Temu je sledila racionalizacija proizvodnje, tudi na račun njene avtomatizacije. Leta 1997 je bilo v panogi končano lastninjenje in na koncu je nastalo podjetje Delamaris, konzervna industrija, d. o. o., katerega lastnik je danes Pivka perutninarstvo, d. d.

S tem se je končala izolska zgodba tamkajšnjih ribičev in še zlasti žensk, ki jim je industrija ribjih konzerv vrsto desetletij tradicionalno rezala kruh. Ohranja jo omenjeni muzej, pa naj gre za prikaz razvoja ribištva, bark in opreme ribičev, zgodovine konzerviranja in seveda cele vrste starih fotografij, tudi iz začetkov te izolske industrije konzerv. Na ogled so še nožek, deščica, škarje za rezanje glav sardel in drugo osnovno orodje, ki so ga nekoč uporabljali tam, rešetke za odcejanje očiščenih rib, originalna konzerva iz Arigonija izpred druge svetovne vojne in ne nazadnje tudi preparirana glava kar 2,6 metra dolgega in 220 kilogramov težkega rumenoplavutega tuna. Leta 2004 sta ga ujeli tudi že skoraj pozabljeni izolski ribiški barki Riba 1 in Riba 2.