Tudi hčerki sta rožanki, mož pleše pri konkurenci

Učiteljica razrednega pouka Irena Ham iz Komende živi in diha s folkloro že od mladih nog. V Folklorni skupini Tine Rožanc je začela še kot študentka že pred več kot četrt stoletja, danes pa četrto leto (po vmesnem krajšem premoru) opravlja vlogo umetniške vodje skupine. Na prihajajočem 68. letnem koncertu v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki bo nekaj čisto posebnega, saj bo združil folkloro in literaturo, bo skupaj s še nekaj mlajšimi (so)ustvarjalci predstavila umetniško delovanje skupine.

Najbrž imamo mnogi o folklori zakoreninjeno predstavo, da se skozi čas nič ali malo spreminja, saj gre vendarle za ohranjanje ljudske tradicije. V Folklorni skupini Tine Rožanc z najnovejšim projektom dokazujete, da je znotraj tega vedno prostor za novosti, svežino. Prihajajoči koncert X – Desetero zgodb ljubezni je zelo drugačen od običajnih folklornih projektov.

Letos smo se odločili tradicionalni letni koncert povezati s še eno vrsto umetnosti, z literaturo. Navdih smo dobili v velikem literarnem delu Dekameron renesančnega pisatelja Giovannija Boccaccia. V njem pripoveduje sto novel in večino jih povezuje tematika ljubezni. Tudi folklora je skozi ples in petje zelo povezana z ljubeznijo. Ko so si v starih časih v dolgih zimskih večerih krajšali čas z njima, se je gotovo kje porodila kakšna ljubezen. Za rdečo nit smo izbrali tematiko ljubezni, ki se pojavlja v vseh svojih oblikah, tako srečna kot nesrečna. Zgodbe bomo prikazali v desetih plesnih točkah, ki jih bodo povezovali pripovedovalčevi vložki.

Od kod ideja, da bi povezali folkloro in literaturo?

Pri nas se vse ideje rojevajo podobno: na pijači se dobimo dva, tri, štiri, pet … članov, klepetamo o vsem mogočem in se česa domislimo. Tako je v klepetu nekdo predlagal, da bi letos poskusili s čim novim. Ideja povezave dveh vrst umetnosti, folklorne in besedne, se nam je zdela zanimiva.

Koliko časa je minilo od ideje do uresničitve in kaj se je vmes dogajalo?

O koncertu smo začeli razmišljati že nekje januarja, februarja pa smo imeli že prvi vikend intenzivnih vaj. Že postopek dobiti idejo ni preprost. Večkrat se sestaneš, jo poskušaš razviti, preizku- šaš različne možnosti, vidiš, da kaj tudi ne bo šlo, in začneš še enkrat od začetka. Ideja mora imeti rdečo nit in biti razumljiva vsem gledalcem. Izvedena mora biti tako, da je povezana in smiselno zaokrožena. Pred končnim rezultatom imamo kup sestankov in si nenehno dopisujemo – dogovarjamo se, kakšna bo scenografija, vrstni red točk, kako jih razporediti, da se bodo nastopajoči vmes lahko preoblekli … Letos smo se odločili, da predstava ne bo imela odmora, saj bi s tem prekinili zgodbo. Tako je bilo treba ponovno razmisliti, kolikšna naj bo torej dolžina koncerta, da se gledalci ne bodo začeli presedati na stolih …, a to je šele začetek. Treba je postaviti koreografijo, poskrbeti da bo kakovostno izvedena tako z glasbenega, plesnega kot tudi igralskega vidika. Pomembna je tudi garderoba, ki si jo včasih, ker nimamo vseh noš, deloma izposodimo.

Na koncertu bodo plesale članska, veteranska in otroška skupina, skupaj več kot 100 plesalcev. Mladinske skupine nimate?

Naša članska skupina je v bistvu mladinska. V 90. letih smo imeli tri – brucovsko, srednjo in glavno. Zadnja leta pa žal ni več tako velikega vpisa, zato plesalci iz brucovske skupine po avdiciji preidejo naravnost v člansko. Na leto se nabere okoli 15 mladih plesalcev, kašen več ali manj. Začne jih več, denimo okoli 40. Potem pa nekateri sčasoma ugotovijo, da to ni zanje, ali jim zmanjkuje časa zaradi urnika na fakulteti. Kdo preneha plesati, ker se izpiše prijatelj, sam pa si ne upa hoditi na vaje – to so večinoma fantje, ki nam jih vedno primanjkuje. Težava je tudi to, da gre večinoma za študente, ki so v Ljubljani štiri leta, potem pa se najpogosteje vrnejo domov.

Vi ste z rožanci na plesišče stopili pred 27 leti, navdušenje pa, tako se zdi, še vedno traja. S čim so vas prepričali?

Od nekdaj sem rada plesala. Začela sem pri ljubljanskih mažoretkah, v prvem letniku fakultete pa sem odkrila folkloro. Ker je bil to svet, ki sem ga poznala že od mažoretk – ples, potovanja, nastopanje –, sem si rekla, zakaj pa ne. Kmalu zatem sem v prvem letniku pedagoške fakultete spoznala rožanko. Ko je izvedela, da je folklora tudi moj hobi, me je povabila, naj pridem tja. Naredila sem avdicijo, potem pa tehtala, ali naj ostanem tu ali v prejšnji skupini. Tisto leto smo skupaj pričakali novo leto v neki koči in prav družba je bila tista, ki me je prepričala, da sem ostala pri Rožancu. Tako sem leta 1990 postala rožanka. Rožanki sta tudi moji hčerki, ki bosta prav tako nastopili na koncertu, mož Dušan pa pleše pri konkurenci. Tako da smo kar ena takšna folklorna družina.

Kaj pomeni biti član folklorne skupine? Kakšno življenje je to?

Obiskuješ vaje, nastopaš, se udeležuješ tekmovanj, hodiš na sestanke, potrebne je tudi veliko organizacije. Vsako leto greš na turnejo, ki je nekakšna nagrada za celoletni trud. Letos gremo za 12 dni na Poljsko. Lani smo se udeležili folklorijade, ki je kot nekakšna olimpijada na folklornem področju. Zgodi se le na vsaka štiri leta in lani je bila v Mehiki. Bili smo tudi že v Španiji, na Portugalskem, Cipru, v vseh sosednjih državah, Franciji, Švici, v severnem delu Nemčije …

Kaj bi dejali nekomu, ki razmišlja o tem, da bi se vpisal v vašo folklorno skupino. V čem je čar?

Poleg ohranjanja ljudskega izročila je čar predvsem v druženju. To je druženje preprostih ljudi, ki se radi poveselimo, smo radi v družbi, radi pojemo in ple- šemo. Vse skupaj ustvarja nekakšno harmonijo, ki je v današnjem svetu primanjkuje. Tako da, če kdo ne ve, kam bi se dal, vabljen med rožance.