CERKNICA – Proti koncu marca lani je bila tekma za članske igralce Nogometnega kluba Cerknica vse prej kot običajna. Minil je prvi polčas, pred začetkom drugega so se na zelenico vračali molče in s sklonjenimi glavami. »Tedaj so izvedeli. Hoteli so igrati zanj, na polno, ampak če jočeš, težko igraš,« so šle besede težko iz ust Slavku Prazniku, ki je le nekaj ur prej izgubil sina Jana, cerkniški nogometaši pa odličnega prijatelja.
Sledilo je novo nogometno srečanje in »bila je to tekma sezone za Cerkničane, vsi so igrali z njim v mislih«, se spominja oče. Tretjega aprila 2012 so na spletni strani tega kluba objavili vest: »V soboto je članska ekipa na domačem terenu premagala MND Tabor Sežano in osvojila tri nove točke. Zadetke sta dosegla Emil Palamar in Almir Tanjić. Čestitamo! Po koncu tekme je Anže Zalar slekel dres številka 3, ki ga je do zdaj vedno nosil Jan Praznik, in tako je številka 3 v članski ekipi NK Cerknica upokojena.«
»Usoden udarec v glavo!«
Za vselej naj bo tako v spomin na nadarjenega nogometaša in trenerja mlajših selekcij. Umrl je študent elektrotehnike, ki je že delal na Elektroinštitutu Milana Vidmarja. Ravno je pripravljal diplomsko nalogo, v inštitutu ga je čakala služba. Dan pred usodno nočjo je izvedel, da je za diplomo uspešno izvedel meritve. Zvečer se je s prijatelji odpravil na pijačo v lokal na avtobusni postaji, ki je priljubljeno shajališče mladih, saj je odprt pozno v večer.
Kronisti so tiste dni poročali: Po hudih poškodbah glave in tednu kome je umrl 24-letni Cerkničan Jan Praznik. Policisti so bili 17. marca nekaj pred drugo uro zjutraj obveščeni o pretepu. Jana je pretepel 32-letni Radoje Nedeljković, šlo naj bi za znanega cerkniškega nasilneža in starega znanca policije. Jan je padel na rob pločnika in z glavo tako nesrečno udaril ob njega, da je dobil usodne poškodbe.
»Ne, za mojega sina nista bila usodna padec niti pločnik. Obdukcija je pokazala, da ga je življenje stal prvi siloviti udarec v levo stran glave, ko mu je počila žila!« trdi Slavko.
Le nekaj ur prej se je po besedah Janovega očeta sicer že zgodil incident: »Nedeljković je prijel mojega mlajšega sina, njegov prijatelj Eržen pa je zagrozil, da bodo oba Praznika zrihtali. Čez tri ure enega tudi so. Nedeljković je prišel Janu za hrbet, skočil nanj in ga udaril s komolcem v obraz.«
Po dolgih mesecih sodne preiskave – policisti so storilca kazensko ovadili kmalu po dejanju – je zadeva le tako daleč, da je ljubljansko okrožno tožilstvo 31. januarja letos vložilo obtožbo proti Nedeljkoviću, ki ga, tako vodja tožilstva Tamara Gregorčič, bremeni kaznivega dejanja povzročitve posebno hude telesne poškodbe.
Kazenski zakonik veleva: »Kdor koga tako hudo telesno poškoduje ali mu prizadene tako hudo škodo na zdravju, da je bilo zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in zelo oslabljen pomemben del njegovega telesa ali pomemben organ ali je postal poškodovani zaradi tega za vselej nezmožen za vsakršno delo ali je ostal skažen ali mu je bilo za vselej hudo okvarjeno zdravje, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Če poškodovani zaradi poškodbe umre, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.«
Ali ni to umor?
»Nisem vedel, da je obtožnica že vložena. Nihče te o ničemer ne obvesti, vse pa se je tako vleklo. So že končali, pa zahtevali dodatno zaslišanje prič. Tožilec je bil tako mlačen. Ne razumem, zakaj ga ni obtožil umora. Osem ljudi ga je videlo, kako brutalno je obračunal z mojim sinom. Seveda je priznal, že na policiji je priznal, saj mu drugega ni niti preostalo. Naposled pa mu bo priznanje prineslo nizko kazen?« se Slavko Praznik nemočno obregne v novost na slovenski sodni sceni, ko tožilci, da bi se izognili maratonskim sodnim procesom, v zameno za priznanje obljubijo obtožencem – včasih tudi smešno – nizke kazni, na katere jih potem sodniki tudi obsodijo.
Nedeljković v vsem letu ni navezal stika z Janovim očetom Slavkom, materjo Lili in 17-letnim bratom, da bi se pokesal, opravičil ali vsaj pojasnil svoje dejanje. A iz zvena očetovega glasu razberemo, da tega niti niso pričakovali. »Sicer pa ga nočemo niti videti niti po naključju srečati. Ne bomo ga tožili, ničesar nočemo od njega! Tako ali tako bomo že na sodišču težko prenesli pogled nanj.«
Od ljudi, ki so videli usodne udarce, je šele pozneje izvedel, da je bil napadalec »videti kot zmešan. Ko ga je dotolkel, da je Jan nezavesten obležal na tleh, je še kar naprej grozil in hotel tolči po njem. Ni mu še bilo zadosti. Komaj so ga zvlekli stran. Sicer pa je bilo za sina tako ali tako konec v dveh minutah. Dr. Yousef Ardebili (ljubljanski nevrokirurg, op. p.) je bil nemočen, le za kratek čas je lahko podaljšal njegovo življenje.«
Baje se je Jan še pogovarjal z reševalcem, a ga je hitro zmanjkalo in še pred prihodom v Ljubljano so ga morali oživljati. Ardebili ga je takoj operiral, čez kak dan se je stanje stabiliziralo, celo na boljše je kazalo, potem pa sta se dvignila kalij in pritisk. Natanko teden po usodnem napadu mu je odpovedalo srce.
Ni znano, kdaj se bo začelo sojenje Radoju Nedeljkoviću. Čeprav je zagrešil kaznivo dejanje zoper življenje in telo, ni v priporu. Nepriporne zadeve pa za slovenska sodišča niso prednostne.
