Stoletnica Julijana 
vedno zdrava in vesela

POLZELA – Vsa dobrovoljna in ožarjena od sreče je Julijana Zabovnik slavila svoj stoti rojstni dan. Nazdravili smo ji v polzelskem domu upokojencev, kjer je praznovala v družbi sina Božidarja, snahe Helene in drugih sorodnikov pa seveda sostanovalcev in domskega osebja. Prejemala je čestitke z rožnimi aranžmaji, še posebno pa je bila vzhičena ob pogledu na veliko torto, ki sta ji jo na servirnem vozičku pripeljali namestnica direktorice za področje zdravstvene nege in oskrbe Katarina Cijan in socialna delavka Jerneja Herlah. Voščila sokrajanov iz Zabukovice sta ji predali Frida Kuder in predsednica KO RK Griže Cvetka Grm.

Oče na soški fronti, mož v partizanih

Katarina Cijan je Julijano pohvalila, kako zelo prijetna je kot oskrbovanka, saj zgledno vzdržuje kondicijo in dobro voljo. Julijanina vnukinja mag. Darja Kukovičič iz Maribora je dodala: »Babica si je od nekdaj želela dočakati to starost, zelo me veseli, da ji je uspelo. Vse življenje je pridno delala, ob jutrih telovadila, rada je plavala, se sprehajala, vseskozi pa ohranjala stik z zemljo. Zdravstvenih težav sploh ni poznala. Od mladih nog je rada brala, a je morala prenehati, ker njen vid več ne zmore. Še vedno pa spremlja dogajanja doma in po svetu po radiu, tako da je o vsem vedno na tekočem.«

Vnuk Damjan, ki se je lani z družino odselil v ZDA, je babici voščil od tam, so pa zato prišli vsi drugi njeni bližnji.

Julijana se je rodila 3. februarja 1917 v gorski vasici Zarazbor kot tretja hči v družini Novak. Oče je padel na soški fronti v letu 1918, zato ga Julijana ni poznala. Mati se je pozneje poročila z vdovcem iz Letuša, ki je že imel tri otroke. Zelo na tesno so živeli v skromni hiši, vsakdanjik številne družine je bil trd. Očim je bil do priženjenih Novakovih otrok marsikdaj neprijazen, celo surov. Po končani osnovni šoli v Letušu je šla Julijana za služkinjo na kmetijo v Parižlje, zatem je nekaj let delala v tovarni nogavic na Polzeli. Po poroki in selitvi v Pongrac, v KS Griže, mož Alojz pod pritiskom tedaj splošno uveljavljenega javnega mnenja, da rudar lahko sam preživlja družino, Julijane ni več pustil na delo v tovarno. Je pa morala zato za najem hiške vse leto delati na kmetiji njenega lastnika.

V Pongracu se je Zabovnikovima rodil edinec Božidar.

Med drugo svetovno vojno je odšel mož Alojz v partizane. Julijani doma je bilo najtežje priskrbeti hrano, zato je, da si jo je prislužila, hodila na dnino. Med drugim je v težkih kanglah strankam po hišah raznašala mleko, po uro in več hoda naokoli.

Glasba in pesem

»Po vojni se je družina preselila v dvosobne rudniške barake v Zabukovici. V drvarnici je bil prostor tudi za rejo prašiča, a je bilo treba hrano zanj pridelati na tuji zemlji, poplačati pa z delom na gospodarjevih njivah. Ko se je mož upokojil, sta od rudnika Zabukovica odkupila hiško in malce večji vrt. Ta je pomenil 'dobro jutro motika in lahko noč motika', a je trud poplačala domača zelenjava. Meso je bilo na jedilniku le ob nedeljah in ob sredah, a še to ne vedno,« je povedala snaha Helena.

Julijana je, potem ko je pred 27 leti ovdovela, živela sama do 95. leta: »Vsako jutro je šla za kako uro na sprehod, enako tudi popoldne, vmes pa je obdelovala manjši vrt pred hiško. Vsako leto si je prihranila denar za en teden dopusta v zdravilišču Dobrna. Ko ji je samooskrba postala preveliko breme, so ji domači poiskali udobno domovanje med starostniki na Polzeli.«

V domu je zelo zadovoljna: »Vsega je dovolj. Družbe mi ne manjka in imamo se fajn.«

Na zabavi je Julijana žarela od sreče: »Res nisem pričakovala tolikšne pozornosti. Mi je pa toplo pri srcu ob glasbi in petju, še posebno ker v triu igra tudi moj sin Božidar.«

Ob slovesu je še zapela: »Vesela pesmice sem pela, pela, pela, mlada bila sem vesela in pesmice sem pela, pela, pela...«