Slovenija pomaga: 5 članov družine brez strehe nad glavo

DRBETINCI – Danes mineva en teden, odkar so zublji v manj kot pol ure družini Pečar v Drbetincih v Slovenskih goricah uničili dom. Na pogorišču je še vedno žalostno, povsod so ožgani kupi lesa in predmetov, tudi igrač, s katerimi sta se igrala predvsem najmlajši Rok, ki bo šel jeseni v drugi razred osnovne šole, ter 12-letni Tine.

A na usodni ponedeljek so vsi trije, mlajša bratca kot starejši 15-letni Danny, igrali igrice, vsak na svojem telefonu.

»Naenkrat mi je Tine rekel, da bi šel rad ven, in sem rekel, naj kar gre. Ni minila minuta, ko je pritekel nazaj in rekel, da gori. Nejeverno sem ga pogledal in mu rekel, naj se ne heca. Potem sem videl, da je ves paničen, zato sem vstal in šel ven pogledat, kaj se dogaja. In takrat je bila zunanja stena hiše že vsa v ognju. Tineta, ki je v naročje vzel še psičko Cofko, sem dobesedno nagnal iz hiše in šel še po najmlajšega Roka, tako da smo ubežali najhujšemu,« nam pove Danny, brez dvoma junak, saj je ravnal zelo prisebno in iz hiše pravočasno rešil oba mlajša bratca. Ko so bili vsi na varnem, se je ogenj v hipu tako razvnel, da v hišo ni bilo več mogoče vstopiti, da bi iz nje kar koli rešili. Povsem nemočna je bila tudi mama Marjana, ki je bila samo nekaj metrov stran od hiše, pri najbližji sosedi. Danny kot skoraj odrasel fant nesrečo vseeno lažje prenaša kot mlajša bratca. In očetu pomaga pri odstranjevanju posledic. »Saj čez dan se zamotita z drugimi stvarmi, ponoči je pa kar hudo,« nam prizna Danny.

Živeli so skromno

Gasilci so bili hitro na kraju dogodka, a kljub naporom niso mogli rešiti nič, obvarovati jim je uspelo le sosednje objekte, ne pa tudi gospodarskega poslopja, ki je tik ob hiši. A Pečarjevi v nesreči niso ostali sami in srčno upamo, da jim bo s pomočjo številnih dobrih ljudi uspelo postaviti nov, četudi skromen dom. Že zdaj niso bili vajeni razkošja, živeli so skromno, Tomaž in Marjana sta komaj lani odplačala kredit, s katerim sta pred 16 leti kupila staro cimprano hišo s spoštljivo letnico 1883. Na novo sta dogradila le nekaj malega, predvsem kopalnico, ki je prej ni bilo.

Z eno samo plačo pri hiši, ki jo vsak mesec kot avtomehanik domov prinese Tomaž, se ni dalo narediti čudežev. A nekako je le šlo, in tudi letos so imeli celo rezervirane počitnice, ki so se jih otroci neizmerno veselili. Težko pričakovani dopust je padel v vodo, dnevi pa so polni skrbi, kako naprej. Za Tomaževo in Marjanino družino so se zelo zavzeli tudi njuni najbližji, ki so prvi opozorili na njihovo tragedijo.

Hvaležni za vsak evro

Na občini Sv. Andraž v Slovenskih goricah ob tem ne stojijo križemrok. »Najprej so se odzvali prijatelji, sosedje in znanci ter nas dodobra založili z oblačili, tako da imamo teh zaenkrat dovolj. Tudi šolske potrebščine nam je že obljubilo podjetje Avevita iz Ljubljane. Naša županja Darja Vudler se je celo predčasno vrnila z dopusta in smo ji res hvaležni, da je tudi občina že odprla poseben račun, kamor lahko ljudje nakažejo denar,« nam povesta Tomaž in Marjana, ki bosta hvaležna za čisto vsak evro.
Prav tako so se že odzvali na Rdečem križu Ptuj pa v župnijski Karitas, najbolj pa sta Pečarjeva vesela ponudbe podjetja, ki bo uredilo vso potrebno dokumentacijo za nadomestno gradnjo in bodo, ko bodo vse počistili, naredili vse potrebne izmere. Družino, začasno nastanjeno pri Tomaževih starših, pa še vedno muči tudi vprašanje, kam je izginila njihova psička Cofka, ki se je iz Tinetova objema izvila takoj zatem, ko jo je prinesel iz hiše. »Vsak dan jo sosedje kličejo, a za zdaj odziva ni,« nam solznih oči pove Marjana. A upanja, da se bo majhna črna kodrasta psička le pojavila, še niso izgubili.