Skodelico za kavo kar 25-krat obrnejo v rokah

TOPOLŠICA – V Lončarskem centru Bahor iz Topolšice so pravkar izdelali prve prav posebne skodelice in krožničke za kavo, prav take, kakršno drži v rokah Kofetarica ali Mamica kavopivka, kot je znamenito sliko zelo rada poimenovala avtorica, slovenska slikarka Ivana Kobilca. Z lončarstvom se pri Bahorjevih ukvarjajo že od leta 1991. Pred tremi leti so v starem zapuščenem gasilskem domu ustanovili lončarski center Bahor, zavod za promocijo in razvoj lončarstva. Zaposlili so nekaj ljudi in jih usposobili za delo z glino.

»Že sama slika napeljuje k ideji, da bi izdelali repliko skodelice za kavo; torej ne Kofetarice na kavni skodelici, temveč repliko skodelice, ki jo kofetarica drži v rokah,« pravijo v Narodni galeriji. »Posvetovali smo se s strokovnjakinjo za keramiko dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, ki nam je svetovala ter med prototipi potrdila najboljšo in najbolj verno različico. Odločili smo se tudi za lepo embalažo, ki spominja na toplino, domačnost, na prijetne trenutke ob pitju kave. Skodelica je na prodaj v novi galerijski trgovini Narodne galerije.«

Kofetarica je nastala leta 1888 in je bila hkrati z drugimi slikami Ivane Kobilca predstavljena decembra 1889 na njeni prvi samostojni razstavi v Ljubljani, ki jo je slikarka priredila po sedmih letih šolanja. »To pa zato, ker so toliko govorili, češ, toliko časa se je učila in učila, ne napravi pa ničesar. Razstava je bila v prvem nadstropju realke in njeni dohodki so bili namenjeni za dijaško kuhinjo. Vsa slikarska stojala iz Ljubljane smo takrat zvlekli skupaj na realko, da smo tistih 31 slik postavili nanje. Razstava je imela hvalabogu uspeh, tudi listi so bili zadovoljni z menoj,« preberemo v spominih Ivane Kobilca. Kofetarico je naslikala pri svojih 26 letih. Vseskozi jo je imela za eno svojih najboljših del in je nikoli ni hotela prodati. Slika je nato prišla k Radu in Kseniji Hribar na grad Strmol, po denacionalizacijskem postopku leta 2005 pa je bila vrnjena v last dediču dr. Petru Hribarju; zdaj ostaja v posesti Narodne galerije v Ljubljani.

Slovenska Mona Liza

Izdelava replike je bila zahtevno delo. »Ob gledanju slike Kofetarica Ivane Kobilca čutim posebno nagnjenje,« je povedal lončar Igor Bahor. »Zame je to slovenska Mona Liza. Izdelava replike skodelice po sliki je bila za našo delavnico velik izziv. Po eni strani velik kompliment Narodne galerije, ki nam je zaupala izdelavo replike, po drugi strani pa smo se srečali z neko vrsto strahospoštovanja do naše največje slikarke Ivane Kobilca. Slika je slikarska mojstrovina in zavedali smo se, da mora biti tudi naša skodelica popolna in odlična. Prav tako smo se zavedali, da moramo zagotoviti ponovljivost, sledi ročne dodelave pa morajo ostati vidne prav na vsakem kosu.«

To ni prvi izziv Lončarstva Bahor. »Z izdelavami replik ima naša delavnica že izkušnje,« pravi Bahor. »Uspešno smo izdelali že več replik za razne muzeje po Sloveniji: srednjeveško šaleško pivsko čašo za muzej v Velenju, za Celjski pokrajinski muzej smo napravili rekonstrukcijo rimske strehe, za Koroški pokrajinski muzej smo ustvarili rekonstrukcijo rimske oljenke, za SAZU pa rekonstrukcijo staroslovanske posode praškega tipa. Zanimiv izziv smo izpeljali za Slovenski etnografski muzej, saj smo letos končali velik projekt rekonstrukcije belokranjskega, t. i. ženskega lončarstva iz vasi Grič. Pred tremi leti smo z nesebično pomočjo Irene Radej pred uničenjem rešili kamniško majoliko, usposobili naše slikarke in obnovili izdelavo majolik po zgledu kamniških, v obsegu, ki smo mu kos.«

Rekonstrukcija skodelice in krožnička je trajala več kot pol leta. »Prevzel sem oblikovanje skodelice. Poleg mene sta pri projektu v našem lončarskem centru aktivno delala dva soustvarjalca, Jana Bahor, ki je sodelovala pri fini dodelavi skodelice in pri izdelavi končnega videza, ter slikarka Nika Oremuž. V naši delavnici smo izdelali približno 50 poskusov. Poskusne primerke so pregledali v Narodni galeriji, kjer so izdelali popravke. Pri izdelovanju keramike je pač tako, da pride pravi rezultat v roke šele po žganju.«

Izdelavo posodice so začeli s pregledovanjem literature in virov, ki so jim bili dostopni. »Tu nam je bila v veliko pomoč Jerneja Bogataj, bibliotekarka iz knjižnice na Biotehniški fakulteti,« je povedal lončar iz Topolšice. »Raziskovali smo trende, ki so bili prisotni v Münchnu in po v Evropi leta 1888, ko je slika nastala, pregledali smo celo vrsto del sodobnikov in prijateljev Ivane Kobilca, s katerimi se je srečevala v tem času, v upanju, da bomo skodelico zagledali na kakšni drugi sliki. Pa je žal ni bilo. Treba je bilo ugotoviti pravilne linije in proporce skodelice in krožnika, raziskati poteze čopiča, ki ga je slikarka uporabila pri risanju rožice, ter seveda izbrati pravilno barvo črepinje in poslikave. Poseben izziv je bil ročaj, ki ga kofetarica skriva v roki in ni viden.«

Še nekaj je zanimivo, kar pojasni Igor Bahor: »Velika posebnost skodelice je zelo izrazita noga, na kateri skodelica in krožnik stojita. Prav ta element določa skodelici unikaten videz, ki ga na drugih industrijsko izdelanih skodelicah težko srečamo.«

Pojavilo se je tudi vprašanje, ali naj izdelajo skodelico iz porcelana ali beloprstene keramike. »Odločili smo se za slednjo s podglazurno fajenčno ročno poslikavo in visokim žganjem, ki zagotavlja čvrstost črepinje. S tako tehnologijo lahko zagotovimo intenzivne barve in boljši približek k originalu ter zagotovimo ustreznost za stik z živili, kar je potrdil tudi pristojni laboratorij. Poleg tega je bil v času, ko je slika nastala, ta tip keramike zelo razširjen po vsej Evropi. Zanimivo je, da vsako skodelico in krožnik izdelujemo trije in ju moramo v roke prijeti približno 25-krat, preden sta gotova.«