Sanja o potujoči slaščičarni

Da se pride gor do Zgornje Lipnice, je treba v breg skozi Hostarje. »Lipniška dolina stoji na desnem bregu Save, začne se pri Lancovem in sega tja do Podnarta. Tu od Lancovega do Kamne Gorice smo Hostarji, naprej so Bauharji, na koncu doline pa Župarji. In vedno smo se pretepali,« slišimo od domačinov. V Lipniški dolini so sami močni fantje, ki premetavajo hlodovino po Jelovici malo z mehanizacijo, malo na roke. Moč jim zagotavlja domača hrana in, kot pravijo oni, cuk'r. Pecivo, domače in dišeče, ki se ga najde pri Veroniki Benedik s kmetije Pr' Koničar.

»Sem sem se priženila iz Jereke v Bohinju pred sedmimi leti,« pove Veronika, nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji: »Dejavnost obsega izdelovanje peciv in tort, gre pa za moderno peko in na drugi strani za popolnoma tradicionalno,« pove 35-letnica, ki je znanje začela pridobivati na Voglu. »Ena od mojih sorodnic je imela gostilno na Orlovih glavah. Simona Kejžar s kmetije Pr' Tonejovc na Poljah, prav tako z bohinjskega konca, je tam vsako jutro pekla sveže pecivo in premamila me je radovednost. Posebnega slaščičarskega predznanja nisem imela, a sem prvič poskusila po njenih receptih in načinu priprave. Moja mami Bojana je že prej doma pekla piškote in podobno, a mi ni prišlo na pamet, da bi se ji pridružila.« Veronika je poizkušala in vsakič je bilo bolje. »Začela sem s tortami in spraševala bolj izkušene. Recepte sem zbirala prek spleta, potem pa sem spoznala, da me najbolj privlačijo tradicionalni slovenski.«

Zmagovalni tris

V slaščičarski delavnici na kmetiji Veronika ne le peče, ampak ustvarja izdelke, ki so jih pred več kot stoletjem pekle naše prababice: »Potice so moja prva liga. Orehova, pehtranovka in potratna potica so moj zmagovalni tris. Čeprav čas ni preveč primeren za prodajo, sem opazila, da po tržnicah najbolj povprašujejo po teh poticah. Hkrati pripravljam gibanico. Recept zanjo mi je dala prav Simona z Vogla, ki ga je izvedela od neke gospe iz Prekmurja. Čeprav bi mislili, da je največ dela z gibanico, pa je vendar največ dela s potratno potico.«

Kaj sploh je, za nas, mestne srajce, potratna potica? Za tisto orehovo in pehtranovko že vemo. »Potratna potica je sestavljena iz dveh vrst biskvita in nadeva iz orehov ter skute, zavita pa je v kvašeno testo. Sočnost naredi skuta. Prisegam na domačo, in če je ni na voljo, se potratne potice ne polotim. Prisegam na domače, na produkte domače zemlje. Na žalost ne morem za pecivo uporabljati domačih jajc, morajo biti kupljena, ker so ustrezno pregledana. Pecivo bi bilo zagotovo še malo boljše z domačimi jajci, a pravila so pravila. Je pa na drugi strani moka iz domačega mlina, na teden je gre okoli 120 kilogramov. Ko mi zaloge pripelje mož Matjaž, je tako, kot da bi vozil cement.«

Piškote peče večinoma le okoli božičnega časa: »Žal domači niso cenjeni. Letos sem poizkušala recepte starih mam, ki so namesto masla uporabile stopljeno svinjsko salo, in moram priznati, da sem bila deležna veliko pohval. Piškoti so bili mehki, okusni, a za vegetarijance pravzaprav niso bili.«

Moderna ponudba? »Cup cakes, cake pops, donutsi in podobno. To so recepti z youtuba. Prilagajam jih, sploh pri kakšnih kremah. Kar je zame dobro, bo zagotovo tudi drugim všeč. In ja, tudi ponesreči se mi kdaj, kar pa vzamem za pozitivno. Še tako spretni slaščičar mimogrede kaj zašuštra, kot pravimo pri nas, a se, če je res dober, iz tega lahko veliko nauči.«


Recepte ima v glavi. Vse dela po občutku, redkokdaj meri količine. Prizna, da bi bilo treba vse spraviti na papir. »Peč, ki jo imam v delavnici, je zaradi povpraševanja postala premajhna. Razmišljam o večji, moje sanje pa so povezane z nabavo vozila, preurejenega v kuhinjo, da bi lahko mimogrede pekla, ponujala svoje izdelke in imela nekakšno potujočo slaščičarno.«