Včasih imajo ljudje pred smrtjo nenavadne želje. Nekdo si je, na primer, zaželel, da ga k večnemu počitku odnesejo na kavču, na katerem je tako rad počival. Željo so mu izpolnili. Plečati pogrebci so krsto položili na kavč in ju odnesli do primerno velikega groba, nato pa vse skupaj položili vanj. To se je zgodilo v Srbiji. Bi se lahko tudi na ljubljanskih Žalah ali kje drugje v Sloveniji?
»Ne, ker pri nas to prepovedujeta zakon in odlok o pogrebni in pokopališki službi, ki natančno določata, na kakšen način mora biti kdo v Sloveniji pokopan,« pravi vodja sprejemne pisarne Domen Kokalj, ki se na ljubljanskih Žalah že več kot dve desetletji ukvarja s pogrebi.
Večina pogrebov v Sloveniji je klasičnih, kar pomeni, da pokojnika pokopljejo v krsti ali žari. Dovoljen je tudi raztros pepela, vendar samo tam, kjer imajo pokopališča za to določen prostor. Željo pokojnih, da bi njihov pepel raztresli v gorah, kamor so z veseljem hodili, v morje, ki so ga imeli radi, na domači travnik in podobno, je tudi mogoče izpolniti. A se morajo svojci za to kar malce potruditi. Ni dovolj le dovoljenje upravne enote. Že nekaj časa mora biti ob raztrosu zraven tudi nekdo iz pogrebne službe. Skratka – raztros pokojnikovega pepela na priljubljenem kraju ni tako preprost.
Največ je upepelitev
Upepeljevalnica lahko svojcem žaro izroči šele, ko prinesejo dovoljenje upravne enote za raztros pepela zunaj pokopališča in potrdilo pogrebne službe, da bo ob tem navzoč njen predstavnik. Včasih so lahko pokojnikov pepel raztrosili svojci sami, ker pa ni bilo jasno, ali se je to res zgodilo tam, kjer je bilo predvideno, so odlok dopolnili.
O raztrosu pepela pokojnikov zunaj pokopališč se zadnja leta sicer precej govori, vendar je teh primerov bolj malo. »To lahko trdim za približno 80 odstotkov Slovenije, saj k nam hodijo iz Gorenjske, Dolenjske, Notranjske, Primorske itd. Upepeljevalnica v Mariboru skrbi predvsem za Štajersko in Prekmurje.«
Žarnih pokopov je v Sloveniji več kot štiri petine. Največ v urbanih naseljih, manj na podeželju. Primorci imajo še veliko klasičnih pokopov s krsto, pravi Kokalj. Na Kozjanskem je več krst kot žar, čeprav so dražje. »Manj denarja imajo ljudje, bolj se potrudijo, še posebno na deželi. Tako na primer na Kozjanskem svojci za pogreb v povprečju odštejejo dvakrat več kot v Ljubljani.«
Kaj je nenavaden pogreb?
Kakor za koga. Za tistega, ki se prvič udeleži pogreba muslimanskega vernika, bo tak pogreb verjetno nenavaden. Moški so v ospredju, ženske hodijo za njimi oziroma stojijo ob strani. Na pravoslavnem cerkvenem pogrebu je precej nenavadno, da pop govori oziroma poje v jeziku, ki ga nihče ne razume. Potem so tu še obredi, ki jih na pogrebih izvajajo pripadniki različnih verskih sekt, ki so lahko prav tako nenavadni.
Kokalju, ki je videl pogrebe vseh vrst, se je zdel nenavaden pogreb nekega Kitajca na Žalah. »Prvič sem opazil, da se lahko na pogrebu zgodi popoln preobrat pri izražanju čustev. Od silne žalosti in glasnega joka, ki je zaznamoval pogrebni obred ob žari na poslovilnem prostoru, do veselja in smeha na istem dvorišču. Po obredu so namreč pogrebci prestopili posodo, v kateri je sredi dvorišča gorel ogenj. Očitno je bilo to simbolno dejanje, s katerim so iz žalosti prestopili v veselje. Žaro so potem naši uslužbenci sami odnesli v grob.«
Glasba na pogrebih
Včasih so bili pevci obvezni del pogreba. Njihov repertoar je bil znan in pričakovan. Lipa zelenela je je bila skoraj obvezna. Danes je treba za kvartet, ki na Žalah zapoje tri pesmi, plačati 170 evrov. Tega si ne more privoščiti vsak, zato pa lahko vsak prinese pokojnikovo najljubšo pesem na zgoščenki. Na dan, ko sva se pogovarjala, je bilo na Žalah deset pogrebov. In šest zgoščenk.
Svojci sami prinesejo glasbo, ki jo je pokojnik najraje poslušal, in ga ob njenih zvokih pospremijo iz poslovitvenega prostora. Glasnost je enaka za vse, glasba pa precej različna, zaradi česar včasih izzove ogorčene reakcije predvsem starejših pogrebcev. Rockovska glasba na pokopališče nikakor ne spada, so prepričani.
»Na Žalah je poslovitveni prostor blizu mrliških vežic, pogrebov pa je včasih toliko, da si sledijo drug za drugim. Včasih se zgodi, da v eni mrliški vežici svojci še sprejemajo sožalja, medtem ko se iz poslovitvenega prostora razlegajo zvoki rockovske glasbe. Tudi pritožit se pridejo, a večina sprejme razlago, da je to zvrst glasbe pokojnik najraje poslušal. In da je tisti trenutek namenjen predvsem njemu, enako kot to velja za naslednji pogreb, ki ga spremlja druga glasbena zvrst.«
Kaj sme s pokojnikom v krsto
Večina pogrebov na Žalah je še vedno cerkvena. To velja za vse veroizpovedi. V islamu upepelitev ni dovoljena, zato muslimani umrle pokopljejo na klasičen način. Pravoslavci imajo običaj, da pokojnika pospremijo v grob s predmeti, ki so mu bili še posebno ljubi. Tako se v krstah znajde marsikaj: od držala za britvico, s katero se je pokojni bril, odeja, ki mu je grela noge ipd. Kaj pa nakit, vprašam. »Tudi. Pri žarnem pogrebu svojci nakit s pokojnikov snamejo, pri pogrebu v krsti pa ne. Poznam primer, ko je bilo v krsti nakita vsaj za dober avtomobil. Pred leti so v krsto dajali tudi denar. In to ne majhnih vsot. Danes ne več, sicer pa gre lahko v krsto vse, kar ni strupeno ali okolju škodljivo,« pravi Kokalj. Svojci to opravijo, preden na sodni medicini krsto zapečatijo.
Zadnja leta velja odlok, ki določa pravila oblačenja pri upepeljevanju. Pokojniki so le v ekoloških oblačilih. Lahko so oblečeni v svoja oblačila, vendar morajo biti iz naravnih materialov. Včasih so jih svojci pripeljali v sežigalnico v njihovih najljubših oblekah, kar je pomenilo, da so nekatere pokojnice upepelili s krznenimi plašči vred, kakšnega pokojnika pa tudi v gumijastih škornjih ...
Počitek v gorah
Marca so se svojci in prijatelji poslovili od 82-letnega Franja Kreačiča, legendarnega direktorja in snovalca RTC Krvavec. Otroci so mu izpolnili zadnjo željo. »Hči ga je z razglednega Gradišča za večno vrnila na Krvavec, kjer je leta 1958 začel delati kot obratovodja prve krvavške žičnice,« nam je povedal Franc Ekar, ki je bil na slovesu.
Stane Zupan je že 20 let zasebni koncesionar, ki lahko opravlja pogrebe na 21 pokopališčih na Gorenjskem. »Treba je spoštovati zadnje želje pokojnikov,« pravi Zupan. Bil je med tistimi, ki so izpolnili sošolčevo željo in raztrosili njegov pepel na vrhu Triglava. Z žaro so šli v njegovem Navčku že na Potoško goro, podobnih primerov pa je še nekaj. Lovec, ki si je zaželel večni mir nad dolino Kokre, pa alpinist, ki si je zaželel, da bi njegov pepel raztrosili ob vznožju njemu tako ljubega Storžiča.
Zadnje počivališče v morju
Komunala Koper je prva na obalnem območju prisluhnila željam, da bi po upepelitvi pepel pokojnega raztrosili v morje. Pokop na morju se je začel pred 10 leti, a so birokrati ugotovili, da Komunala Koper za tovrstni pogreb nima vseh potrebnih soglasij. Že naslednje leto so to spremenili, leta 2004 pa so le 'požegnali' vse zahtevane uradne papirje. Raztros pokojnikovega pepela v morje je postal utečena praksa.
Na leto tako predajo morju od 30 do 40 pokojnikov. Pogrebni obred se začne na pomolu ob ortopedski bolnišnici Valdoltra, kjer poteka zadnje slovo pogrebcev od pokojnega. Ladjica, ki na krov sprejme približno 30 ljudi, zatem žaro z najbližjimi odpelje na točno določeno točko morskega pokopališča, ki je od Debelega rtiča oddaljena približno dve milji. Po raztrosu pepela ladjica naredi še en krog in se s sireno poslovi od pokojnika.
Za pokop na morju se ne odločajo samo domačini, temveč tudi svojci iz notranjosti Slovenije, ki spoštujejo zadnjo željo pokojnikov, pa tudi tujci. Na Komunali Koper so povedali, da se cena osnovnega pokopa na morju začne z 820 evri, seže pa lahko nad dva tisočaka. Za vse, ki želijo ovekovečiti pokop na morju, so na novem delu koprskega pokopališča v Škocjanu uredili obeležje (na fotografiji), na katerem na kamnite stebre pripenjajo tablice z imeni in s priimki ter z letnico rojstva in smrti pokopanih na morju.
Diamant iz pepela umrlih
Nekatera podjetja ponujajo svojcem umrlih možnost, da jim iz pokojnikovega pepela naredijo – diamant. V pepelu je namreč ogljik, ki se pod visokim pritiskom in temperaturo spremeni v grafit, iz njega pa potem s posebnim postopkom izdelajo sintetični diamant. Vanj lahko lasersko vgravirajo do 75 znakov. Za izdelavo enega večjega ali več manjših diamantov potrebujejo približno 500 gramov pepela. Diamantu je priložen certifikat, ki zagotavlja, da je bil izdelan iz predanega pepela.
