BREŽICE, POLZELA – Rejec konj, po naših podatkih Jože Klemenčič, ki je nekdaj imel v konjeniškem klubu Vitacel v Brežicah tudi nekaj sto konj, zadnjih nekaj let, ko je podjetje zabredlo v finančne težave in pristalo v stečaju, očitno ni bil skrben gospodar. Iz Ljubljane, kjer živi, naj bi v Brežice prihajal zgolj ob vikendih, med tednom pa so bili konji in kobile ter žrebeta, smo izvedeli, prepuščeni sami sebi. Občasno naj bi jih prišel pogledat in nahranit nekdanji zaposleni, ki je razpolagal tudi s ključi posestva, a daleč od oči javnosti se je živalim očitno godilo zelo slabo. Zato je območna enota novomeške veterinarske inšpekcije po hitrem postopku odredila, da se jih prepelje na Polzelo k Nataliji Nedeljko, predsednici Društva za zaščito konj, kjer bodo zanje ustrezno poskrbeli in jim poskušali najti dobre posvojitelje.
Dobila nova kopita
Da se na posesti Vitacel v Cundrovcu živalim ne godi najbolje, so opozarjali mnogi. V uredništvo Slovenskih novic smo že pred šestimi leti dobili informacijo o zanemarjenih konjih, ki, odkar je šel Vitacel v stečaj, niso imeli dovolj hrane. Nekaj so jih prodali, nekaj odpeljali v zakol, spet drugi so stradali. Da je bilo stanje že takrat nevzdržno, poudarja tudi Natalija Nedeljko, ki naj bi se že dlje borila, da bi živali rešili, a so vsi ostajali gluhi. »Dejstvo je, da takrat ni ukrepal nihče,« pravi Nedeljkova, ki ima na Polzeli v najemu 12 hektarjev veliko posest in občasno v oskrbo sprejema tudi druge živali.
Od včeraj tako skrbi še za 13 novih kopitarjev, ki so ji jih pripeljali iz Brežic. Od tam so ji že minuli teden pripeljali eno kobilo, ki je bila v najslabšem stanju, včeraj pa najprej šest in pozno popoldne še enkrat toliko. Za živali so že bili pripravljeni ustrezni boksi, pa tudi same so radovedno pogledovale proti novim prišlekom, ko so ti prihajali iz prikolic. Nekateri konji so se v povsem novem okolju tudi malo upirali, a so jih vešči moški umirili in jih nastanili v že pripravljene bokse. Kobila Ana Panvita, ki je prispela na Polzelo prva, je čakala na dva kovača, ki sta ji popoldne naredila nova kopita, da bo lahko hodila. »Poglejte, kako težko hodi. Eno nogo ima povsem zatečeno. Kopito je dodatno srce kobile, tako pravijo, in vse, kar se v njenem telesu dogaja, se dogaja prek kopita,« nas poduči Nedeljkova, ki ima trenutno skupaj kar 34 kopitarjev, njeno društvo pa je povsem odvisno od donacij, sponzorskih sredstev in prostovoljnih prispevkov. »Zdaj se bo s prihodom teh konjev potreba po hrani, konkretno krmi, še povečala. Ena bala sena na dan gre, saj so živali shirane in je poraba večja,« nam razloži Natalija Nedeljko. Največji problem je, da ravno sena, ki ga gre največ, skoraj nihče ne donira.
Kot še pove Nedeljkova, je z inšpekcijskimi službami in enotami Veterinarske uprave RS v dobrih odnosih in z njimi ves čas sodeluje.
Obvestilo veterinarske fakultete
Kot je za Slovenske novice povedala veterinarska inšpektorica Elizabeta Rogelj iz območnega urada Novo mesto, o tem, da za živali na posestvu v Brežicah ne bi bilo dobro poskrbljeno, do minulega tedna niso bili obveščeni in tudi niso prejeli nobene prijave. »Tudi sama sem pogledala na svetovni splet in opazila objave iz leta 2011, ko so ljudje pisali o poginu žrebičkov. A verjemite, zadnjih šest oziroma sedem let mi nismo prejeli niti ene prijave. Prijave vedno vzamemo za svete, jih sprejmemo in tudi obravnavamo,« zatrdi Rogljeva. In doda, da so bili o tem, da nekaj ni vredu, obveščeni z veterinarske fakultete, kjer so secirali eno žrebe, ki je bilo pripeljano s posestva Vitacel. »Z njim je bilo zelo hudo, saj je bilo zelo shirano in polno parazitov. Kazalo je na hudo zanemarjenost, zato so nas kontaktirali, da naj gremo tja malo pogledat, kaj se dogaja,« pove Rogljeva. Kot je še dejala, so potrebovali en dan, da so priklicali človeka, ki jim je odklenil posest, in takrat so za kobilo, ki je bila v najslabšem stanju, še isti večer odredili, da jo odpeljejo na Polzelo, za druge je bil lastniku odrejen trajni odvzem. »Tudi nam ni jasno, kako tega nihče ni opazil in nas na to opozoril. Res pa je to posestvo bolj na samem, stran od ceste in tudi mimoidočih tam ni,« je še povedala Rogljeva. Žal nam včeraj lastnika Jožeta Klemenčiča ni uspelo priklicati, da bi slišali tudi njegovo plat zgodbe, njegov telefon je zvonil v prazno.
