Izklesani Mariborčan, opasan samo z belo brisačo, je tudi oni dan kot petelin stopal po klančini navzgor – do skupnih stranišč. Tja se je podal družno s svojim slokim prijateljem: svetlolasec je opazno žarel v svojem živo rožnatem šlafroku. Kar naprej sta se hihitala in vneto žlobudrala, njuni natikači so ploskoma in v ritmu klopotali, toda le do tistega dne, ko se jima je v nekaj trenutkih vse skupaj porušilo in do kraja zagabilo.
Povrhu se je tedaj pripravljalo še k neurju, zaradi česar je večina mojih rojakov s kladivi zabijala še tiste zadnje kline, ki še niso držali njihovih šotorov. Slovenske mame so šle svojim otrokom pripravljat – zadnjo večerjo pred sodnim dnem. Sodobna otročad je vse skupaj pospremila le s simptomatično nezainteresiranostjo. »Bi mi šel, prosim, pomagat?« je rotila svojega sinka. »Ne da se mi,« ji je zdolgočaseno odgovoril. »Bi šel vsaj v trgovino po kruh?« ga je še naprej ljubeče spraševala, namesto da bi mu ukazala. »Šel bi, a le če dobim za sladoled in trampolin!« Mamici je tedaj, a prepozno, prekipelo. »Pojdi se igrat! Da te ne vidim!«
A kaj, ko pri roki tedaj ni bilo ne računalnika ne telefona z vsemi igricami vred, ne televizije, pred katero starši tako radi posadijo svoje otroke, da bi imeli mir, vse to pa naše IT-mladiče povsem zmede. Na videz pametnejši od staršev, ki si nekje pri sebi mislijo, da so že odrasli, so v notranjosti še povsem infantilni in bodo prisesani še dolgo na svoje starše, ti pa svojih otrok zlepa nočejo osamosvojiti.
Da ne bo pomote: naša prihodnost je razvajena, kot smo razvajeni vsi mi, ki jim tlakujemo njihovo pot. Celotna nacija, ki živi samo za subvencije in druge podpore, ki se bojuje le za pravice, ne pa za dolžnosti, ki stavi na šolski sistem, ki namesto znanja brani pravice, je lahko zgolj razvajena in odvisna. Neodvisen človek pa je neposlušen in svojeglav, neukalupljen, zato posledično nevaren.
Nevarna pa nista bila naša štajerska kolega, oni z belo brisačo in tisti z rožnatim kopalnim plaščem. Slednji se je že na poti do stranišča tako nesrečno spotaknil, da je samo še krvavo odšepal, oni drugi pa je kričal na ves glas, češ da je v straniščni školjki videl podgano, pazite, podgano! Kot dva razvajenčka sta brž spakirala in jo ucvrla domov. Še pred neurjem.
