KOPER – Prizor, ki smo mu bili včeraj priča v središču Kopra, v Ulici 15. maja 6, bi osupnil tudi najbolj hladnokrvnega opazovalca. V prostorih nekdanje tovarne Inde smo se znašli v središču ekološke tempirane bombe, ki pa ni nova, ampak tiktaka že kakšnih 10 let. Ne mislite, da je objekt, ki je v alarmantnem stanju, zavarovan, ne, dostop in prehod sta prosta in nezaščitena. Toda pokopališče uporabljenih narkomanskih igel in smrtonosnih azbestnih plošč, ki ležijo vsepovsod, se krušijo in so skladiščene čisto neprimerno, je od mestnega kopališča oddaljeno samo tri kilometre. Od središča Kopra pa je le dobrih 2000 metrov in je vsem na očeh. Mimo pelje cesta na Hrvaško, v neposredni bližini so trgovine, podjetja, sprehajalne poti, celo kolesarska steza, ki se imenuje Pot zdravja in prijateljstva Parenzana-Porečanka, za katero je občina Koper prejela četrto nagrado evropske zelene poti, ki jo je dodelila Evropska unija. Ironija je tudi v tem, da so med prvimi sosedi peklenskega odlagališča prav občinska, javna podjetja in zavodi, kot so Komunala Koper, Rižanski vodovod Koper, Elektro Primorska Nova Gorica. Objekt je od julija 2016 last Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki pa bo objekt uradno prevzela čez nekaj dni, 13. decembra. Pravijo, da bodo lastnino prodali naprej.
Inšpekcije le izza miz Za komentar smo prosili okoljevarstveno organizacijo Alpe Adria Green AAG, ki je v nekdanji tovarni Inde že izvedla eko patruljo. Predsednik AAG Vojko Bernard pravi: »Fotografije kažejo, kakšen odnos imajo lastniki do lastnine, ki ne prinaša dobička, četudi s strupenimi rakotvornimi snovmi ogrožajo nič krive prebivalce. Je pa tudi primer, kakšen odnos imajo inšpekcijske službe do okolja, ki ga spremljajo predvsem izza svojih pisalnih miz. Na drugi strani ministrstvo za okolje in prostor (MOP) sprejema uredbe (tla, voda, zrak), ki znižujejo ekološke standarde v Sloveniji oziroma povečujejo mejne vrednosti za strupene snovi v tleh, imisijah in emisijah v prid nevestnim lastnikom, kot je v primeru Inde! Prav nič jim ni mar, če zapuščeni objekti spuščajo imisije na otroška igrišča, invalidska podjetja, vrtove, kjer ljudje gojijo zelenjavo, ali na kmetijska zemljišča. MOP ima vedno pripravljen odgovor, da se oni držijo vseh evropskih direktiv, čeprav to ne drži in smo to tudi že dokazali s pritožbo na komisijo EU. Za primer Inde smo mi na več institucij – na koprsko enoto inšpektorata za okolje in prostor, koprski zdravstveni inšpektorat in na ministrstvo za okolje – poslali prijave o razpadajočih in odvrženih azbestnih ploščah in ostankih, a smo odgovor dobili le od zdravstvenega inšpektorata, češ da oni po zakonu niso odgovorni za reševanje te prijave in da mora to prijavo rešiti inšpektorat za okolje in naravo.« |
Sramota obalnega mesta je že desetletje nedotaknjena. Tu se zbirajo mladi, prirejajo zabave... Med našim ogledom sta fant in dekle postavila mizo na sonce in se v izjemno neromantičnem okolju poljubljala. Tod živijo brezdomci, ki imajo pripravljena oblačila, tudi delovno orodje, kak par obutve in kaj za pod zob.
Vsepovsod ležijo uporabljene injekcijske brizge, ne manjka embalaže od uspaval, pomirjeval, med razbitimi steklenicami so zavržene male plastenke metadona, azbestne plošče, smeti, ki ponekod presegajo celo meter v višino.
Vsak korak skozi prostore je resnično nevaren, saj se lomijo stekla oken, azbestne plošče, ki so nekdaj prekrivale strop, pa se krušijo in visijo nad glavami. Prah azbesta se med pihanjem vetra, kar na Primorskem ni redek pojav, širi po okolici že več kot desetletje in prinaša neozdravljivo bolezen. Že kratkotrajna izpostavljenost temu smrtonosnemu prahu je zelo nevarna.
Pekoče oči
in migrene
Pogovarjali smo se z vodjo Varstveno-delovnega centra VDC enote Koper Jasno Moderc v Ulici 15. maja 8, ki s sodelavkami svoje delovne dneve preživlja le nekaj metrov stran. V tej enoti jih je sedem zaposlenih in 30 uporabnikov.
»Prihoda v tako delovno okolje ne spremljajo najboljši občutki. V preteklih letih smo se trudili, da bi razmere na sosednjem zemljišču postale manj nevarne, a se ni nič spremenilo. Pomagali so nam s Policijske uprave Koper, celo nekateri starši naših varovancev so priskočili na pomoč ter mladi, ki se tu zadržujejo, tako da se je nekaj smeti odpeljalo tja, kamor spadajo. Najhuje je, ko piha in raznaša delce prahu.« Moderčeva še pove, da koprska policija patruljira po razpadajočem objektu vsaj trikrat na mesec, a več kot je v njihovi pristojnosti, ne morejo storiti.
Pred prodajo bodo čistili Na zdravstvenem inšpektoratu v Kopru so nam pojasnili, da je za take primere pristojen inšpektorat za okolje in prostor, vendar nam tam do zaključka redakcije niso odgovorili. Lastnik objekta, DUTB, pa nam je poslal sporočilo za javnost, v katerem pišejo, da niso pravnomočni lastniki nepremičnine Inde, vendar »po primopredaji že načrtujejo najnujnejše posege, predvidoma sredi decembra letos«. Primopredaja naj bi bila izpeljana še letos, sledila naj bi čiščenje in priprava objekta za prodajo. |
Ko jo povprašamo o zdravju med varovanci in v kolektivu, izvemo, da imajo s sodelavkami velikokrat nadražene in rdeče oči, pojavljajo se srbečica in izraziti glavoboli. »Ne moremo trditi, da je to zaradi nevarnosti, ki nam preti zaradi delovnega okolja. Toda simptomi so pri sodelavki, katere pisarniško okno gleda prav na odpad, najbolj izraziti: pekoče oči in migrene,« pove Jasna Moderc.
Včeraj ob 10.30 so imeli varovanci, ki s svojimi mentoricami aktivno sodelujejo pri Zelenem programu, uro za telovadbo. To so prisiljeni početi v okolju, ki je zanje nevarno. Toda problem je v tem, da objekt nekdanje Inde ni njihov. Pristojnosti imajo izključno lastniki zemljišča, ki pa gospodarijo tako, da v smrtno nevarnost spravljajo prebivalce obalnega mesta. Omenimo samo dve resni bolezni pljuč: azbestoza nastane zaradi dolgotrajnejše izpostavljenosti azbestnemu prahu in je neozdravljiva, druga je karcinom.
