Objavljeno: 19.06.2017 10:42

VSAK ZA SVOJEGA

Primorci za refošk, Štajerci za belega, Dolenjci za cviček

Na 10. vinski poti v Ljubljani se je predstavilo 60 vinarjev.

LJUBLJANA – Tradicionalno, že deseto leto zapored, se je minulo, se pravi tretjo soboto v juniju po Stari Ljubljani vila Ljubljanska vinska pot. Gre za poletno različico Ljubljanske vinske poti, ki sliši na ime Poletna vinska razvajanja. V Stritarjevi ulici pri Tromostovju je svoja vina obiskovalcem ponudilo kar 60 vinarjev iz vse Slovenije. Vsem skupaj je bilo tudi vreme več kot naklonjeno, saj so se proti poldnevu oblaki razbežali, a je ostalo lepo sveže, pravšnje za sprehod in pokušnjo najboljših kapljic, ki jih premore Slovenija. Za uvod je že dopoldne pred mestno hišo zaigral Pihalni orkester Litostroj, zapeli so Šentjanški jurjevalci, svoje je povedala aktualna slovenska vinska kraljica Maja Žibert, v tradicionalnem slovenskem ritmu so se zavrteli plesalke in plesalci folklorne skupine Tine Rožanc, nato pa so se udeleženci Ljubljanske vinske poti zbrali v povorko.

Po Prešernu

Vrhunec odprtja pred pokušnjo vin po štantih je bil seveda že drugi potop vina v Ljubljanico, s čimer želi organizator (podjetje RadoSt, poslovno svetovanje, Radomir Stojanovič, s.p., ob podpori Turizma Ljubljana) vsako leto obuditi starodavno zgodbo o povodnem možu, ki sicer izvira iz 15. stoletja, v pesnitvi Povodni mož pa jo je ovekovečil naš pesniški as France Prešeren. Prvi požirek smo poskusili pri Lesničarju iz Jeruzalema, osrčja Prlekije, območje spada med elitne svetovne vinogradniške lege. Doživeli smo tisti pristni okus Jeruzalema, kjer so gorice mehko položene na gričke, ki so kot ženske prsi, kot je zapisala pisateljica Erna Meško. Mehka prleška govorica gre skupaj z neomadeževanim okusom njihovih vin. Kot se ogreva gospodarstvo, se stabilizira tudi pridelava vina, ki v Sloveniji zaradi nizke kupne moči še vedno ne dosega poštene cene. Na stojnici Milojke in Boruta Korona smo poskusili pinelo in izvedeli, da povprečna prodajna cena pri vinarjih še vedno ne presega 2 evrov. V svoji ponudbi imajo sicer tudi steklenice in buteljke po nekaj evrov, a to je le del proizvodnje. Pa vendarle, »nekako gre, stanje se izboljšuje,« nam je priznal Borut Koron, ki skupaj z ženo in tremi sinovi obdeluje 35 hektarjev sadovnjakov in vinogradov. Poleg preostalih tradicionalnih vipavskih sort stavijo na pinelo: »Kot veste, so pinelo v šestdesetih začeli opuščati, zato smo jo pred leti vzljubili in začeli obnavljati, ima velik potencial.«

Liter cvička prodajajo po 2,5 evra, buteljko modre frankinje, denimo, pa imajo po 5 evrov. 

Tudi za pod zob

»Če je kriza, naj kar traja,« nam je po dolenjsko priznal vinar Janez Colnar iz Češnjic pri Otočcu, kjer družinsko obdelujejo 9 hektarjev vinogradov. Med vinarji so svoje dobrote predstavljali gostinci, med njimi Vinotoč S4 Dušana Kamnikarja. Gre za miniaturno oštarijo, kjer Dušan toči vina kleti Štoka s Krasa, hkrati pa v zares miniaturnem vinotoču v Trnovskem pristanu ponuja dobrote slovenskih kmetij. Kot nam je za konec povedal direktor prireditve Stojanovič, so z obiskom zadovoljni, in kot je bilo opaziti, se niti mladi turisti niso upirali poskusiti naše najboljše kapljice.


Pridelamo manj, kot ga spijemo

Leta smo pridelali manj vina, kot ga običajno spijemo. Samooskrba z vinom je 87-odstotna, hkrati se vinogradniške površine zaradi opuščanja manjših vinogradov zmanjšujejo.