Polončine čudežne roke vidijo

PTUJ – S ptujskega konca so se po vsej Sloveniji začele širiti lepe novice o slepi maserki s čudežnimi rokami, ki je odprla svoj masažni salon. Zgodba o Polonci Perger je res prav neverjetna. Že za vsakega zdravega človeka je ustanovitev podjetja velika in pomembna prelomnica, 38-letna popolnoma slepa Ptujčanka pa je morala premagati neskončno veliko ovir, da je le prišla na svoje. A vendar ni obupala! Uresničila je svoje dolgoletne sanje in s svojimi čudežnimi rokami iz teme zakorakala v svetlejšo prihodnost. Pravzaprav ne iz teme, ampak iz megle. »Moj vid je 100-odstotno okvarjen, a vendar od njega ni ostala tema, ampak megla in obrisi. Tako kot v avtu, ko se zarosi šipa in nič ne vidiš skozi. Imam pa vsaj še predstavo o tem, kakšen je svet okoli mene, saj sem do leta 2010 nekoliko videla,« nam uvodoma pove.

Postavila se je na svoje noge

Slepi in slabovidni so pri nas obsojeni na odvisnost od drugih in životarjenje na zavodu za zaposlovanje ali s socialno podporo. Le redkim uspe najti delo, a še pri tem imajo na izbiro zgolj slabše plačana delovna mesta. A Pergerjeva si ni želela takšnega življenja in se je raje postavila na svoje noge. Svoj salon, ki ga je odprla 15. marca, je poimenovala Roke, ki vidijo. Da bi bilo čim manj zadreg. Ko je v okviru zaposlitvene rehabilitacije delala v ptujskih termah in v domu upokojencev, je namreč včasih začutila, da so se je ljudje kar malo ustrašili, ko so ugotovili, da je slepa. Zadrega pa je seveda zelo hitro minila, pristavi.

»Končno se počutim koristno,« nam pove Polonca, ki se je že rodila s prirojeno sivo mreno, ob koncu študija pa je zaradi glavkoma popolnoma oslepela. Kljub temu da je bila že prej močno slabovidna, zaradi česar se je iz redne osnovne šole morala prepisati na tisto za slepe in slabovidne v Ljubljani, je vseeno končala študij delovne terapije. »Kar težko je bilo in res sem morala biti kar vztrajna, da mi je uspelo. Najprej je bil kar velik preskok priti s srednje šole za slepe in slabovidne v Škofji Loki na zdravstveno fakulteto v Ljubljani. Potem pa mi je največ težav povzročalo dogovarjanje s profesorji o izpitih. Zaradi več operacij sem morala namreč marsikaterega prestaviti, pri vseh pa ni bilo razumevanja.«



Kljub diplomi Polonca ni mogla računati, da bi se zaposlila kot delovna terapevtka. »Ker sem slepa, bi za delovno terapijo potrebovala nekatere prilagoditve, a teh naša država slepim in slabovidnim še ne omogoča. Prav zato sem se takrat odločila, da bom maserka in da bom nekoč imela svoj salon, ki si ga bom prilagodila sama sebi. Za slepega je namreč najbolj pomembno, da ve, kako je urejen prostor, da se ne spotika in zaletava, saj se v neznanih situacijah in v množici ljudi ne znajde dobro,« pripoveduje.

Prepuščena sama sebi

Kako težko pot morajo opravljati slepi, pove njena zgodba, kako je oslepela in kako je morala čisto sama poskrbeti zase. »Med študijem mi je začel očesni pritisk močno naraščati in zdravljenje s tabletami ni več pomagalo. Vedno bolj se mi je meglilo pred očmi, imela sem strašne bolečine. Kmalu že nisem mogla narediti niti koraka več. Na kliniki v Ljubljani so ugotovili, da mi ne morejo pomagati, saj da je živec šel in da ni več pomoči. Zaradi hudih bolečin sem potem odšla na zdravljenje v Salzburg v Avstriji, kjer so bili zelo začudeni, da me niso obdržali v bolnišnici, mi uredili pritiska in operirali. Tam so mi rekli, da me bodo operirali, saj se izgubiti tako in tako ne da nič več, in res so me vsaj odrešili hudih bolečin.«



Kdo ji je pomagal iz njene megle, ko je popolnoma oslepela? »Največja in tako rekoč edina pomoč je bila moja družina. Moja sestra je že ves čas vedno z mano in mi pomaga kot spremljevalka, zdaj urejamo, da bo po zakonu o osebni asistenci postala moja osebna asistentka. Brat mi tudi že od nekdaj ogromno pomaga, predvsem pri urejanju vse mogoče birokracije, zadnje čase pa pri urejanju papirjev in prostorov v masažnem salonu. Po eni strani mora biti funkcionalno, a mora biti tudi lepo za pogledati, da se ljudje dobro počutijo. Ves čas potrebujem nekoga, da je z mano. Sicer pa živim sama,« se pohvali in doda, da je od državne skrbi za slepe in slabovidne dobila bolj malo. »Oslepela sem leta 2010, osnovna rehabilitacija za slepe in slabovidne je bila uzakonjena leta 2008, a takrat se še ni izvajala. Pot iz megle sem prebila šele s pomočjo mojih sorodnikov in Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Ptuj, ki so mi omogočili, da sem se naučila pisanja in računalništva za slepe. Poslali so me tudi na zaposlitveno rehabilitacijo, in sicer sem delala v termah in v domu za ostarele na Ptuju. Tam sem dobila veliko izkušenj, vendar pa je takrat v meni dozorela odločitev, da grem na svoje,« pripoveduje.

Potrditev, da je na pravi poti

Skozi trnje do zvezd, bi lahko poimenovali njeno zgodbo. Drobcena Polonca Perger namreč neizmerno uživa pri svojem napornem delu. »Za zdaj delam klasično sprostitveno in kitajsko masažo, rada pa bi v prihodnosti tudi razširila ponudbo. Zelo sem zadovoljna, predvsem takrat, ko se ljudje vračajo k meni. To mi pomeni potrditev, da sem na pravi poti. Veliko stvari zaradi slepote ne morem početi, recimo avta ne morem voziti, in kamor koli grem, mora nekdo z menoj. A kljub temu ne hrepenim po nečem, česar ne zmorem, ampak sem srečna, ker sem v masaži našla to, kar lahko, in da je to celo moj poklic,« sklene naša sogovornica.