Pokaži črni kiti dve, dva lepa bela cuzika

GORJANSKO – Delo pred 160 leti rojenega Karla Štreklja, Kraševca z Gorjanskega pri Komnu, že dolgo ne vznemirja nikogar več. Današnji mediji so prepolni še bolj kosmatih in opolzkih izrazov in rim od verzov, objavljenih v zbirki Slovenske narodne pesmi, ki so pred dobrim stoletjem vzbujali silovito ogorčenje in zavračanje večine slovenske duhovščine in laikov iz njenega kroga.

Rojstna hiša še stoji na jugozahodnem robu vasi, kjer se razideta cesti proti mejnemu prehodu Gorjansko in – ob največjem vojaškem pokopališču na Krasu – proti Brestovici. Domačija, ena večjih v kraju, pritegne pozornost tudi s spomenikom na zahodni strani ter spominsko ploščo na pročelju. Na njej piše, da je bil univ. prof. dr. Karel Štrekelj jezikoslovec, narodopisec, organizator in urednik. Zadnji podatek omenja znanstvenikovo življenjsko delo, ki je s skoraj 9000 objavljenimi enotami dosežek, s kakršnim se ne morejo pohvaliti niti mnogi večji evropski narodi.

Za tako pomembnim delom je kajpada tudi velika zgodba.
Objavljanje Slovenskih narodnih pesmi, enega temeljev slovenske kulturne dediščine, je trajalo 28 let. Zbiranje pred tem še skoraj desetletje zraven. Urednik objave zadnjih snopičev, ki jih je v glavnem še pripravil, ni več dočakal. Za vodenico, kot so včasih rekli skrajni obliki srčnega popuščanja, je, tako kot France Prešeren, umrl junija 1912 v Gradcu, kjer je bil profesor na univerzi.

Zbiranja in preučevanja narodnega blaga te vrste se je Štrekelj lotil že med študijem. Uspelo mu je dobiti rokopisno gradivo iz več zasebnih zapuščin, še več zapisov pesmi in sorodnega gradiva pa je pridobil od rodoljubov iz vseh s Slovenci poseljenih habsburških dežel, potem ko je leta 1887 objavil Prošnjo za narodno blago z napotki za zbiranje.

Zaradi nepričakovane obsežnosti gradiva, ki so mu ga pošiljali duhovniki, učitelji, študentje in drugi, je moral prilagajati svoje načrte. Ko je imel pred očmi zbirko s približno 800 stranmi, je bil že odločen, da pri merilih za objavo ne bo popuščal. »Kar se tiče ljubezenskih pesmi,« je zapisal, »se ne mislim v ničemer vdati 'gospodnuncem' (duhovščini), da brezmiselnim, nepoetičnim, umazanim ali 'klamfarskim' ne bo prostora, se pa razume samo ob sebi.« Enako pomembna je bila odločitev, da pesmi ne misli popravljati, »ker je tako delo jako problematične vrednosti in proti vsej kritiki. Obdrže naj lice in obliko, v kateri jih je zajel prvi zapisovavec iz vedno tekočega in izpreminjajočega se potoka narodnega duševnega delovanja.«

Štrekelj je razmišljal o objavi zbirke pri Slovenski matici, vendar mu njen urednik Fran Levec sprva ni dajal upanja. Toda kar se je leta 1887 zdelo nemogoče, se je šest let pozneje vendarle zgodilo. Po smrti predsednika Matice, staroslovenskega veljaka kanonika Josipa Marna, je vodenje društva prevzel prav Levec, ki se je zavedal pomena Štrekljevega monumentalnega dela. Že leta 1893 je dosegel, da so zbirko sprejeli v program izdaj za naslednje leto, oddana pa je bila leto pozneje.

Štreklju je pisal, da mu rokopis »jako ugaja«, drugi ocenjevalci pa tudi niso imeli večjih zadržkov. Očitki na račun nekaj »kosmatih« pesmi so po objavi prvega snopiča v okviru redne Matičine zbirke za leto 1895 prišli največ iz duhovniških vrst. Med najbolj sporna, za javnost pohujšljiva sta bila na primer verza: »Pokaži črni kiti dve, dva lepa bela cuzika …«
 

Izločil robate in kosmate

Drugi snopič so dušebrižniki pričakali bolje pripravljeni: izšel je 1896., šele po tem, ko je Štrekelj iz rokopisa izločil 15 podobno pohujšljivih pesmi. Shranil jih je v poseben sveženj Robate in kosmate z mislijo, da jih »enkrat izda brez javnosti«. V naslednjih dveh letih sta sledila tretji in četrti snopič ter zaokrožila vsebino prve knjige Štrekljeve zbirke.

Objave posameznih snopičev, kot je bila takrat navada, so zbiralce z vseh strani spodbujale, da so še naprej pošiljali gradivo. Burile pa so tudi duhove med Matičinimi odborniki. Ne nepričakovano, saj je v nadaljevanju šlo za »zaljubljene pesmi«, ki se, kot je pojasnil Štrekelj, »nanašajo na razmerje med moškim in ženskim spolom /…/ po stopinjah, kakor se ljubezensko razmerje želi, začenja, nadaljuje, goji, vživa in naposled neha ali z zakonom ali drugači, veselo ali žalostno.«

Kritike iz konservativnega tabora je še vedno motila – po njihovem – za mladino kvarna vsebina, pridružili pa so se jim še nekateri liberalci. Nasprotovanje se je posebno zaostrilo leta 1902 ob predloženem gradivu za sedmi snopič. Z ugotovitvami, po Levčevem poročanju Štreklju v Gradec, da je zbirka »neestetična in svinjska« in da internacionalne kvante »nimajo nobene specifično slovenskonarodne vrednosti«.

Štrekelj kritikom ni ostal dolžan. »Kakor mora botanik preučevati lepe in grde cvetlice, bodeči trn in strupeno gobo,« je zapisal v predgovoru, »tako mora tudi folklorist z isto ljubeznijo ravnati z narodnimi proizvodi, če tudi morda skleplje ali lomi tako zvani 'estetik' roke nad to predrznostjo ...«
Poznejši snopiči – do 14., natisnjenega leta 1912 – so le še tu in tam dvignili nekaj prahu, vedno več pa je bilo pohval in priznanj – seveda največ od tujih strokovnjakov. Naslednjega 15. zvezka pa Karel Štrekelj ni več dočakal. Delal je do zadnjega, a ga je smrt prehitela, starega komaj 53 let. Nekdanji spori so bili pozabljeni in pokojniku so se spoštljivo poklonili pripadniki obeh taborov.


Štrekljev projekt je dokončal jezikoslovec Joža Glonar. Tako je bil 15. snopič objavljen leta 1913, 16. z njegovimi komentarji pa je predvsem zaradi prve svetovne vojne izšel šele leta 1923.
Podobo Karla Štreklja, znanstvenika evropskega kova, je ob stoti obletnici njegove smrti še dopolnila kritična objava dotlej neobjavljenih rokopisov njegovih predavanj o slovenski literaturi, ki jih je imel okrog leta 1900 na graški univerzi. To so bila prva univerzitetna predavanja o slovenski literaturi v slovenskem jeziku!