Po rušenju 8-članska družina tolče revščino

ZGORNJE PIRNIČE – »Cilj je bil onemogočiti moj življenjski projekt in uničiti mojo družino, saj je bil edini vir naših dohodkov moje podjetje Bioštrom, kar jim je res uspelo,« nam na vrtu gostilne Mihovec v Zgornjih Pirničah pripoveduje 42-letni Miha Petač, kmetovalec, ki je imel pred leti vizijo, kako bo s svojo bioplinsko elektrarno prispeval k trajnostnemu razvoju majhnega kraja na obrobju Ljubljane.

Šest lačnih otroških ust, starih od osem do 18 let, je treba nahraniti, a ne Petač ne njegova žena nimata dohodkov. »Svojim otrokom zaradi državnih institucij, ker nihče v tej državi ne zna pravilno prebrati, za kaj mi je bilo leta 2007 izdano gradbeno dovoljenje, ne morem ponuditi osnovnih dobrin, prizadeto je naše dostojanstvo, posledice pa so kljub oddaljenosti dogodka še vedno katastrofalne,« navaja sogovornik.

»Živimo pod pragom revščine z manj kot 0,3 odstotka povprečnega dohodka na družinskega člana, v ta položaj pa sem svojo družino pahnil zaradi nedopustnega početja državnega aparata, uradnih oseb, ki so mi odvzele pravno in investicijsko varnost. Ogrožena ni le naša eksistenca, temveč tudi prihodnost mojih otrok,« pojasnjuje Petač.

Po odprtju anonimka

Junija 2010 je podjetje Keter Organica v Zgornjih Pirničah slavnostno odprlo že svojo četrto bioplinsko elektrarno, slavnostna govorca sta bila poleg lastnika Petača še predstavnik Kmetijskega inštituta Slovenije Tomaž Poje in predsednik Krajevne skupnosti Zgornje Pirniče Štefan Čebašek. Slišati je bilo navdušujoče besede, češ da gre za odlično naložbo v prihodnost. Projekt bioplinarne je bil zasnovan na kroženju surovin v kraju in zavezan proizvodnji obnovljive energije in zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, vaščanom pa bi ponujal čisto termično energijo, možnost zaposlitve in sodelovanje pri trženju surovine.

»Z bioplinarno bi bil dovoz drugih energentov v Pirniče povsem nepotreben, saj bi bila vsaka hiša priključena na toplovod, brez vzdrževanja kurilne naprave in dimnika. S tem bi se izboljšale bivalne razmere, saj bi odpadlo približno 250 individualnih kurišč, ki vsako leto v ozračje izpustijo 500.000 litrov kurilnega olja,« razlaga sogovornik.

Dvajsetega decembra 2007 je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ki dovoljuje gradnjo objektov, v katerih se proizvaja obnovljiva energija, in rejo 110 glav govedi za proizvodnjo mleka in mesa ter dovoz in odvoz surovin za proizvodnjo, nikjer pa ni govora, poudarja Petač, da mora investitor vse objekte – hlev, silos, transformatorsko postajo in stanovanjsko hišo – graditi hkrati.

A le dobrih 14 dni po uradnem odprtju nedelujoče bioplinarne, saj je nikoli niso zagnali, je po vasi zaokrožilo anonimno pismo o domnevno moteči dejavnosti, iz anonimke pa je zrasla civilna iniciativa, ki sta jo vodila prva soseda Simon Turinek in Franc Lavrinec. Mimogrede, oba sta bila stranki v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja in Lavrinec se je z gradnjo strinjal.

»Zaradi novih dognanj in tehnologije, funkcionalnosti in večje varnosti smo nekatere objekte pozicijsko prestavili znotraj gradbenega območja, namen objektov je ostal enak, zato sem podal vlogo za spremembo že pridobljenega gradbenega dovoljenja,« pojasnjuje Petač. Toda leta 2011 gradbena inšpekcija na osnovi »smiselnega« sklepanja inšpektorice izda odločbo o rušenju vseh objektov. »Kakšno sklepanje, če pa v gradbenem dovoljenju črno na belem piše, kaj lahko gradim,« je jezen Petač in dodaja, da »nikjer ne piše, da imam lahko bioplinarno in hlev le za lastno uporabo«.

Zravnali z zemljo

»Če ne bi imel gradbenega dovoljenja, mi banka NLB ne bi odobrila kredita, sestavljenega iz dveh virov financiranja, Evropske investicijske banke, namenskih sredstev EU ter domačih sredstev NLB. Saj nisem tako lep, da bi mi šest milijonov dali kar na lepe oči,« navaja Petač.

A odločba gradbene inšpekcije je sprožila vrsto dogodkov, ki so projekt vedno bolj sesuvali, saj nedelujoča bioplinarna ni mogla prinašati denarja. Leta 2011 je občina Medvode sprejela obvezno razlago za to območje, s katero je na novo določila, da morajo biti objekti bioplinarne vezani na objekte kmetije, in prepovedala dovoz surovin za delovanje bioplinarne za nazaj v leto 2005, skratka, ves projekt naj bi bil po njihovi odločbi namenjen »le meni za osebno uporabo«, pravi Petač, ki mu ni uspelo na nobeni pristojni instituciji, šel je celo do ustavnega in upravnega sodišča.

»Ker sem verjel, da je moje gradbeno dovoljenje veljavno, sem na novo postavljene objekte porušil in uskladil z gradbenim dovoljenjem in kar 20 mesecev čakal na odgovor, ali smo zadostili gradbenemu dovoljenju,« pojasnjuje Petač. No, vmes je bil sprožen stečajni postopek podjetja Bioštrom, zadevo je prevzel stečajni upravitelj, »ki z denarjem davkoplačevalcev ni ravnal skrbno«, gradbeni stroji pa so z zemljo zravnali že zgrajeno bioplinarno.

»A veste, kaj so podrli? Rušili niso objektov po odločbi, saj sem te objekte porušil že sam, porušili so objekte, ki so bili narejeni in postavljeni glede na izdano gradbeno dovoljenje oziroma glede na vse zahteve inšpektorja,« še dodaja.
Vse to zdaj plačujemo davkoplačevalci, saj je dolg do banke prevzela DUTB, gradbena inšpekcija pa je svojo lastnino na tak način povsem razvrednotila, saj je državni organ tako rekoč zavestno uničeval vrednost objekta, je prepričan Petač.