KOSTEL – Kostelske vasi, raztresene nad Kolpo, so mesece v objemu lačnih in tudi igrivih medvedov, ki lomastijo vsepovsod. Domačini jih ne opazujejo samo z varne razdalje hišnih oken, ampak jih srečujejo domala na vsakem koraku. Večkrat tudi na dvoriščih, pred bivalnimi prostori. Tam se kosmatinci, potem ko napolnijo trebuh, celo podelajo.
»Pred dnevi se je lotil sliv in kot žoga velik iztrebek pustil na robu podporne stene, kot vidite, dvajset metrov od vrat v hišo. Neutrudno taca tudi nižje, kjer imamo sadovnjak; čeprav ni obrodil, se vedno ustavlja tam, bržkone v pričakovanju, da bo lakoto potešil s hruškami ali jabolki. Ne dolgo tega je tolkel po praznih zabojnikih in jih od jeze rinil po dvorišču. Lani mi je uničil pet čebeljih panjev, nekaj jih je pohrustal. Teh zveri je preveč, mi pa smo v strahu,« je dejal Južničev ata v vasi Colnarji. Tam ob klopi je lani TŠD Kostel postavilo zanimivo obcestno domiselno stvaritev, večji leseni okvir z napisom Zeleno okno, skozi katerega se še posebno odstre izostreni pogled proti gradu Kostel in hišam pod njim. Ob klopi in tem okvirju je do pred dnevi stal ličen večji, 200-litrski leseni koš (zabojnik) za odpadke na betonskem podstavku, nad njim pa tabla s poučno spisanim besedilom, ki mimoidoče, še bolj pa domačine, nagovarja k sožitju medveda (kot sopotnika) z ljudmi.
»Ko mi je sosed oznanil, da je ponoči koš s podstavkom vred izginil, sem mu dejal, da si je verjetno kakšna vesela duša dala duška. Ni ji zameriti, se pač zgodi. Stavim, da ga bo razgrajač zmogel, tako kot ga je porinil v dolino, tja tudi vrniti,« je dr. Stanko Nikolič, predsednik TŠD Kostel, razglabljal z domačinom Alešem Jurjevičem. Otroci so mu zjutraj na poti v šolo javili, da je noč vzela zabojnik, od klopi navzdol se vije ožja vijugasta pot s smetmi. Brž je pohitel tja. »Hm, kaj je bilo treba tega, se mi je utrgala misel. Na 150 metrih od zelenega okna se je med Južničevim sadovnjakom zvrnjen ustavil zabojnik. Dr. Nikoliču sem dejal, da ga je tja s podstavkom vred porinil medved, ki je vrsto let naš vaščan brez hišne številke,« je Aleš ugibal malo za šalo, bolj pa zares.
Hkrati je dobra znanca grizel črviček nejasnosti ob pogledu na potacano ozko pot, še bolj pa na zabojnik, zagozden med sadnim drevjem. Nikjer po travi namreč ni bilo videti sledi kotaljenja težke posode, prav tako so jo dobro, brez poškodbe lubja, odnesla drevesa. Ob prostem padcu, tam je nagib okoli 40 stopinj, bi se potujoča gmota bržkone zaletavala sem in tja in razpadla. Pa se ni. Potemtakem je kot na dlani, da je hudo lačna (ali jezna) medvedka z mladiči ob brskanju zabojnika zavohala neko užitno vsebino, ki bi si jo privoščila pozneje. Tako ji je zadišala, da je napela mišice: zgrabila je s tacami in nesla ali previdno, malo sem, malo tja, rinila v dolino. Za njo se je valila tanka raztresena sled škatel, plastičnih steklenic, limenk, papirja in druge hišne šare. Zver bi se, če bi bila sita, tako tudi zabavala, a v tem primeru ni bilo tako.
Lakota je četico kosmatincev tudi letos pognala na plan. Na Kostelskem so potacani travniki, koruzne njive, zelenjadarski vrtovi, tisto malo sadja, kar ni oklestila pozeba, so z vej pobrali medvedi. Nenehno lomastenje je na noge dvignilo tudi tamkajšnjo zeleno bratovščino, ki bo enega člana pohajkujoče družine z odločbo poslalo v večna lovišča. »Ta medvedka že okoli deset let vodi mladiče tod okoli in jih uči, kako priti do hrane,« jo poznajo Kostelci. Ko je bilo te dovolj v gozdu, v naselja ni rinila. A tam že nekaj let ni več tako. Včasih te kar zmrazi, ko se podajo na pot, mimo hiš, večkrat prihlačajo na dvorišče. Ni prijetno, čeprav so se ljudje tudi v teh krajih privadili na to. Tudi ob večkratnem prebiranju vsebine na obcestni tabli.
