Iz Zagreba, kjer sta se Agnes Bojaxhiu iz Skopja (poznejša mati Tereza) in Barbara prvič srečali leta 1928, sta odpotovali k loretskim sestram na Irsko, od tam pa nekaj več kot mesec dni potovali z ladjo v Indijo. Tudi noviciat v Darjeelingu ob vznožju Himalaje sta opravili skupaj. Agnes – slovenski duhovniki so ji ime poslovenili v Nežko – si je leta 1931 izbrala redovniško ime Tereza, s katerim je pozneje zaslovela po vsem svetu, Barbara pa redovniško ime Magdalena. Ker so jo odtlej zapisovali le še kot Magdaleno Kajnč, je bilo njeno prejšnje posvetno ime tako rekoč pozabljeno in temu gre pripisati, da so jo nekateri življenjepisci matere Tereze napačno navajali kot Elizabeto oziroma Betko.
Kaplanova prošnja
Potem ko je odšla v daljno Indijo, je bila Kajnčeva v domačem kraju domala pozabljena. Tudi zato smo se morali za gradivo o Barbari, poznejši redovnici Magdaleni Kajnč, kar precej potruditi.
Največ zaslug za to, da o delovanju Kajnčeve v Indiji sploh kaj vemo, gre poročanju slovenskih misijonarjev. Tako se nunina pranečakinja Irena Antolič, ki živi v Mariboru, spominja, da je najbrž leta 1979 v cerkvi sv. Rešnjega telesa na Cesti zmage na Taboru v Mariboru ob prikazovanju diapozitivov iz življenja in dela misijonarke Magdalene Kajnč v Indiji predaval misijonar Demšar. Čeprav si je s sorodniki dopisovala, nam pri njih ni uspelo najti nobenega ohranjenega pisma. A upokojeni župnik Tone Košar hrani dragoceno rokopisno pismo, kjer Magdalena popisuje svoje življenje in delo v Indiji. Pater Tone, ki je bil med letoma 1975 in 1981 kaplan pri Veliki Nedelji, zdaj upokojen živi v tamkajšnjem Križniškem gradu in izdeluje umetniške spominke.
Za redovnico Magdaleno Kajnč je kot kaplan izvedel od starejših ljudi: »Leta 1979 smo v naši župniji pripravljali misijonsko nedeljo. Tedaj sem obiskal Ljubo Kajnč. V misijonarkino rojstno hišo se je primožila k Francu, edincu Magdaleninega brata Avgusta. Franc se je rodil 1922., umrl pa 1976. leta. Prosil sem Ljubo, da mi je napisala pismo, v katerem Magdaleni sporočamo, da bi jo radi kot redovnico in misijonarko predstavili v misijonski nedelji. Na moj naslov je prišlo obširno pismo iz Indije, ki mu je dodala svojo sliko s posvetilom na hrbtni strani. Sliko in povzetek pisma smo tedaj objavili na plakatu, ki je izšel v okviru misijonske nedelje.«
Zaradi patra Košarja smo z lepo pisavo izpisano Magdalenino pismo iz leta 1979 lahko tudi prebrali. V njem je nekaj hrvatizmov, ki so posledica njenega bivanja v Zagrebu. A ga nismo popravljali.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Magdalenino izvirno pismo
